ablativ [latinsko], sklon samostalnika in pridevnika, v okviru indoevropskih jezikov razvit predvsem v latinskem jeziku: uporablja se zlasti kot odgovor na vprašanje od kod pri prislovnem določilu krajevnega izvora, na vprašanje s čim pri navedbi sredstva in na vprašanje kako za označevanje načina; v modernih indoevropskih jezikih je ablativ izumrl, živ je še v drugih jezikovnih skupinah (npr. v finskem jeziku).
Dostopnost