• Išči po:
Evropa, z. del Evrazije, druga najmanjša celina, 10,4 mln. km2, ok. 690 mln. preb. (13 % svetovnega prebivalstva).
Evropa leži na s. polobli in sega od Severnega rta (najsevernejša točka na celini je rt Nordkyn na Norveškem, 71° severne zemljepisne širine) do Krete (najjužnejša točka na celini je Punta Marroquí v Španiji, 36° južne zemljepisne širine) in od z. Islandije (najzahodnejša točka na celini je Cabo da Roca na Portugalskem, 10° zahodne zemljepisne dolžine) do Urala (60° vzhodne zemljepisne dolžine); S–J več kot 4000 km, Z–V več kot 5000 km.

Naravne razmere
Evropa je najbolj razčlenjena celina, 35 % površine je polotokov in otokov. Robna in stranska morja Atlantskega oceana jo omejujejo na J (Sredozemsko, Črno morje) in S (Arktični ocean) ter ločijo številne velike (Skandinavski, Pirenejski, Apeninski, Balkanski polotok) in manjše polotoke (Jutlandija, Bretanja) ter otoke (Britansko otočje, Islandija) od trupa celine, ki je trikotne oblike in se proti V širi. Zaradi močne razrezanosti in tudi navpične razčlenjenosti je Evropa razdeljena na številna manjša območja in politično razdrobljena. Glavne orografske črte so mladonagubana gorstva v j. delu celine, ki potekajo od Z proti V (Pireneji, do 3404 m, Alpe, 4807 m, Karpati, 2654 m, Stara planina, 2376 m, Dinarsko in Šarsko-Pindsko gorovje, 2764 m, Apenini, 2914 m) in oklepajo visoke planote (Kastilija) in nižine (Padsko nižavje, Panonska, Vlaška nižina). Potresi in delujoči ognjeniki (Etna, Vezuv) so dokaz, da se zemeljska skorja še premika. V zahodni in srednji Evropi leži med visokogorjem in velikimi nižinami na S in V pas sredogorij (Centralni masiv, 1886 m, Rensko skrilavo gorovje, 879 m, češka robna hribovja, 1603 m). Srednje- in vzhodnoevropske nižine so prekrite z ledenodobnimi nanosi (Valdajsko višavje, 347 m). Na SZ se celina končuje z močno razčlenjenimi višavji (Skandinavsko gorovje, 2469 m, Škotska, 1343 m). Najdaljše evropske reke (Volga, Ural, Donava, Dneper, Don) se izlivajo v Kaspijsko jezero (brez odtoka) in Črno morje. Reke, ki se izlivajo v Baltsko (Visla, Odra) in Severno morje (Ren, Laba), Atlantski ocean (Loara, Tajo) in Sredozemsko morje (Ebro, Rona, Pad), so krajše, vodnate, zanje niso značilna velika nihanja, pozimi ne zamrznejo, lahko jih je bilo povezati s prekopi. Jezera ležijo večinoma na nekdaj poledenelih območjih s. Evrope (Ladoško, Oneško jezero, Vänern) in na obrobju Alp (Ženevsko, Bodensko jezero, severnoitalijanska jezera).

Evropa: osnovni geografski podatki
vrhovi in gorovja (izbor), višina v metrih nad morjem

Mont Blanc Alpe 4807
Dufourspitze Alpe 4634
Großglockner Alpe 3797
Mulhacén Sierra Nevada 3478
Pico de Aneto Pireneji 3404
Zugspitze Alpe 2963
Musala Rila 2925
Olimp Olimp 2917
Corno Grande Apenini 2914
Triglav Alpe 2864
Galdhøpiggen Jotunheimen 2469

reke (izbor), dolžina v km, porečje v km2

Volga 3531 1,360.000
Donava 2858 817.000
Ural 2428 231.000
Dneper 2201 504.000
Don 1870 422.000
Ren 1320 252.000
Laba 1165 144.000
Visla 1047 194.000
Loara 1020 121.000
Tajo 1007 80.000

jezera (izbor), površina v km2, globina v m

Ladoško jezero 17.703 230
Oneško jezero 9720 120
Vänern 5584 100
Pskovsko jezero 3550 14
Vättern 1899 119
Saimaa 1460 58
Blatno jezero 592 11
Ženevsko jezero 581 310
Bodensko jezero 539 252
Gardsko jezero 371 346


Podnebje, rastlinstvo in živalstvo
Zaradi bližine morij in toplega Zalivskega toka je v večjem delu Evrope podnebje ugodnejše kot drugod na istih zemljepisnih širinah (povprečna letna temperatura: Neapelj 16 °C, New York 12 °C, Praga 9 °C, Winnipeg 2 °C). V j. Evropi so poletja vroča, zime mile, značilne so zimske padavine in izrazito poletno sušno obdobje (sredozemsko podnebje), drugod v Evropi so padavine razporejene skozi vse leto. Količina padavin in zimske temperature se znižujejo od Z proti V, poletne temperature v isti smeri rastejo. Zahodnoevropsko oceansko podnebno območje (topla poletja, mile zime, veliko padavin) prehaja prek srednjeevropskega prehodnega območja v vzhodnoevropsko celinsko podnebno območje (topla do vroča poletja, mrzle zime z dolgimi obdobji mraza, malo padavin).
Naravno rastje so v Evropi večinoma zamenjale obdelovalne površine (50 % površja). Za j. Evropo (sredozemsko območje) so značilni zimzeleni gozdovi in grmičje (makija), kjer rastejo hrast plutovec in črnika, oljka, lovor in druge trdolistne rastline. Drugod v Evropi si od Z proti V sledijo atlantsko, oceansko območje bodike (mešani hrastovi gozdovi, resave), srednjeevropsko območje bukve (bukovi, mešani in borovi gozdovi) in vzhodnoevropsko območje hrasta (hrastovi, bukovi, brezovi, borovi gozdovi), ki se nadaljuje v Azijo in od S proti J prehaja iz tundre in iglastega gozda (smreka, bor) v listnati gozd, gozdno stepo, stepo (stepske trave) in nato v polpuščavo okrog Kaspijskega jezera. V gorah prevladujejo gozdovi in planinske trate. V Evropi je le malo endemičnih živalskih vrst in skupin, večina jih živi tudi v s. Afriki in Aziji. Izjeme so mdr. kotorna, pirenejski dežman in človeška ribica. Vrst je v primerjavi z vrstami na podobnih zemljepisnih širinah v Severni Ameriki precej manj (posledica poledenitve). Zgodnje intenzivno obdelovanje zemlje je vplivalo na razširjenost žuželk (npr. izumrtje številnih vrst metuljev), tako da se je prvotno evropsko živalstvo ohranilo večinoma le na zavarovanih območjih.

Podnebne značilnosti nekaterih evropskih mest

mesto nadmorska višina povprečna mesečna temperatura letna količina padavin država
(v m) minimum maksimum
Tromsø 115 –4,0 / febr. 12,5 / jul. 990 Norveška
Stockholm 44 –3,0 / febr. 18,0 / jul. 560 Švedska
Sankt Peterburg 4 –8,0 / febr. 18,5 / jul. 560 Rusija
London 5 4,5 / jan. 17,5 / jul. 590 Velika Britanija
Pariz 52 3,0 / jan. 19,0 / jul. 590 Francija
Berlin 51 –0,5 / jan. 18,5 / jul. 580 Nemčija
München 527 –2,5 / jan. 17,0 / jul. 960 Nemčija
Dunaj 203 –1,5 / jan. 20,0 / jul. 660 Avstrija
Varšava 107 –3,5 / jan. 19,0 / jul. 500 Poljska
Moskva 156 –10,0 / jan. 19,0 / jul. 580 Rusija
Bukarešta 82 –2,5 / jan. 23,5 / jul. 550 Romunija
Madrid 667 5,0 / jan. 24,0 / jul. 440 Španija
Lizbona 77 11,0 / jan. 22,5 / avg. 710 Portugalska
Rim 46 7,0 / jan. 24,5 / avg. 870 Italija
Atene 107 9,5 / jan. 27,5 / avg. 400 Grčija
Istanbul 40 5,5 / febr. 23,5 / avg. 670 Turčija


Prebivalstvo
Evropa je z 69 preb./km2 razmeroma gosto poseljena celina; na industrijskih območjih je gostota celo več kot 300 preb./km2, gozdna območja in višavja na S ter nekatera gorovja pa so komajda poseljeni. 40 mest je milijonskih, več kot 400 mest ima več kot 100.000 preb. Politično je Evropa razdeljena na nacionalne države, večinoma nastale v 18./19. st. V 34 državah govorijo ok. 60 razl. jezikov; 25 % je romanskih narodov na Z in J (Francozi, Španci, Portugalci, Italijani, Retoromani, Romuni), 30 % germanskih narodov v srednji, severni in zahodni Evropi (Norvežani, Švedi, Danci, Islandci, Nemci, Nizozemci, Angleži) in 35 % slovanskih narodov na V, v srednji in južni Evropi (Rusi, Ukrajinci, Belorusi, Poljaki, Čehi, Slovaki, Slovenci, Srbi, Hrvati, Makedonci, Bolgari), preostali so pripadniki manjših jezikovnih skupin (Kelti, Latvijci, Litovci, Estonci, Finci, Madžari, Samojedi, Mordovijci, Grki, Albanci, turška ljudstva, Baski, Judje, Romi). Večini teh narodov (90 %) je skupna na krščanstvu temelječa kultura (katoličani, protestanti, pravoslavni).

Gospodarstvo
Visokorazvito evropsko kmetijstvo ima pomemben delež v svetovni pridelavi hrane. Z mehanizacijo, uporabo mineralnih gnojil in zaščitnih sredstev so se zelo povečali hektarski donosi, tako da lahko Evropa kljub veliki gostoti prebivalstva zadovolji velik del njihovih potreb po hrani, marsikje proizvaja tudi velike presežke. Pasovi, kjer uspevajo posamezne kulturne rastline, se ujemajo z naravnimi rastlinskimi pasovi. Pasu tundre in iglastega gozda sledi proti J območje, kjer so glavni pridelki ječmen, oves, rž, krompir. Prehodnemu pasu sledi pas rodovitne prsti černozjoma, kjer se pridelujeta pšenica in sladkorna pesa. Na oceanskem območju in v hribovjih je mlečna živinoreja pomembnejša od poljedelstva, v v. delu Evrope so poleg pšenice pomembne še koruza, sončnice in svinjereja. V j. Evropi so poleg pšenice in koruze najpomembnejši pridelki južno sadje, grozdje in olive.
Temelj evropske blaginje je raznolika in visokostorilnostna industrija. Na podlagi bogatih zalog vodne energije in rudnega bogastva (črni, rjavi premog, železova ruda, srebro, baker, svinec, cink, soli) so v 19. st. na s. robu sredogorja nastala sklenjena industrijska območja (od Anglije prek s. Francije, Belgije in Porurja do Gornje Šlezije). Podobno so se razvila industrijska območja na Uralu, v Ukrajini in srednji Rusiji. Na surovinskih virih temelječi industriji so se v 20. st. pridružile številne gospodarske panoge, ki so se razvile zaradi ugodne prometne lege (npr. bazična kemijska industrija) ali bližine trga in so za razvoj potrebovale čim več razl. usposobljene delovne sile. Ob koncu 20. st. so v Evropi vodilne strojna, avtomobilska, elektrotehnična, kemijska, živilska industrija. Industrijske panoge, ki potrebujejo manj usposobljene delavce, so se deloma preselile v države s cenejšo delovno silo ali so opuščene zaradi racionalizacije (tekstilna industrija). Zaradi vse večje delovne storilnosti v industriji se je povsod po Evropi težišče zaposlovanja preneslo na storitvene dejavnosti, usmerjene v podjetništvo (raziskovanje, svetovanje, trženje) in porabo (zdravstvo, izobraževanje, rekreacija, zabava).

Okolje
V celoti gledano so izhodiščne razmere, kar zadeva okolje, v Evropi razmeroma ugodne, še zlasti ker ni velikih podnebnih skrajnosti in je dovolj padavin. Negativna dejavnika sta gosta poselitev in velik obseg gospodarske dejavnosti, kar se kaže predvsem v porabi energije. Veliko število prebivalcev in visoka življenjska raven sta povzročila precejšnje onesnaženje voda in zraka ter obremenjenost tal z okolju škodljivimi snovmi. Raznolikost vrst se zmanjšuje. Evropski gozdovi so na obsežnih območjih zelo poškodovani. V j. Evropi je čutiti pomanjkanje vode. Na nekaterih področjih so bili že doseženi uspehi pri zmanjševanju negativnih vplivov na okolje (količine težkih kovin v sladkih vodah, onesnaževanje okolja s prahom in žveplovim dioksidom, recikliranje odpadkov), reševanje globalnih problemov pa je še na začetku (grozeče spreminjanje podnebja, uničevanje ozonskega plašča). Obseg ukrepov za zmanjšanje onesnaževanja okolja je odvisen od številnih dejavnikov: ideološko utemeljenega omalovaževanja pomena okolja, ki je bilo značilno predvsem za države nekdanjega vzhodnega bloka, tehnološke sposobnosti obvladovanja težav, mednarodna sodelovanja, ekološke osveščenosti prebivalstva in pripravljenosti, da se zaradi tega neposredno omeji rast življenjske ravni.

Zgodovina
Skupne evropske zgodovine ni, saj je bila Evropa do sredine 20. st. le pogojno politično in kulturno enotna; kljub temu so skupni izvor, podobne razvojne težnje in medsebojni vplivi pripomogli k enotnosti. Grško kulturo (umetnost, znanstveno mišljenje, oblikovanje človeka kot posameznika) so prevzeli Rimljani, jo deloma razvili (pravno mišljenje, humanizem) in jo v rimskem cesarstvu razširili po j. in z. Evropi; antično kulturno dediščino je prevzelo krščanstvo, druga enotna evropska ideja.
Razpadu rimskega cesarstva v času preseljevanja ljudstev je sledilo oblikovanje bizantinske kulture, ki se je razširila po v. Evropi, na Z pa nastanek germanskih držav, ki so postale del frankovske države. V srednjem veku se je kljub nastanku posameznih držav duhovna enotnost še naprej ohranila v katoliški Cerkvi, v ideji nemškega cesarstva (Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda), v nekaterih skupnih nalogah (npr. križarske vojne, pokristjanjevanje, kolonizacija germanskega severa in slovanskega vzhoda), v skupni viteški kulturi in univerzalistični učenosti sholastike.
V poznem srednjem veku je bilo enotnosti konec zaradi verskega razkola (reformacija) in nastanka nacionalnih držav. V hudih sporih med državami (verske vojne v 16./17. st., npr. tridesetletna vojna, nasledstvene vojne v 17./18. st.) je prevladala enkrat ena, drugič druga država, vendar le za nekaj desetletij (Španija za časa Habsburžanov v 16. st., Francija med vladavino Ludvika XIV. in Napoleona I.). Boji za prevlado so se končali s t. i. evropskim ravnovesjem med petimi velesilami (Velika Britanija, Francija, Avstrija, Prusija, Rusija). Absolutizem, barok in razsvetljenstvo so bili vseevropski pojavi, ki so oblikovali kulturno podobo celine. Na prehodu iz 15. v 16. st. se je z velikimi zemljepisnimi odkritji in kolonialnimi osvajanji začelo širjenje evropske moči in kulture tako rekoč po vsem svetu.
S francosko revolucijo so se udejanile ideje razsvetljenstva, kar je v 19. st. povsod spodbudilo enake teženje (liberalizem, težnje po narodni združitvi, uveljavitev ideje nacionalne države, imperializem). To je povzročilo nove napetosti in nazadnje obe svetovni vojni, ki sta potekali predvsem v Evropi in jo tudi najhuje prizadeli. Med drugo svetovno vojno je Evropa izgubila dotedanjo vodilno vlogo v svetu, kar je povzročilo postopen razpad kolonialnih imperijev.
Po 1945 se je Evropa razdelila na države Varšavske zveze pod prevlado ZSSR in kapitalistične države zahodne Evrope, ki so se navezale na ZDA in se, razen nekaj izjem, vključile v zvezo NATO. Evropa si zdaj spet prizadeva za večjo politično in gospodarsko povezanost (mdr. Svet Evrope, Evropska gospodarska skupnost, Evropska unija, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi) in se skuša ponovno uveljaviti v svetu kot »tretja velesila«. Uvedba nove družbene ureditve v državah v. Evrope in njihovo intenzivno gospodarsko povezovanje z EU sta po 1989 zelo pospešila te procese.

Sorodna gesla: absolutizem | Alpe | barok | bizantinska kultura | Evrazija | Evropska gospodarska skupnost | evropska kulturna prestolnica | Evropska unija | evropske ceste | francoska revolucija | frankovska država | imperializem | jugovzhodna Evropa | križarske vojne | Lavrazija | liberalizem | Ludvik XIV. | nasledstvena vojna | Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi | razsvetljenstvo | reformacija | severna Evropa | sholastika | srednja Evropa | Svet Evrope | tridesetletna vojna | Ural | zahodna Evropa


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek