resnica, 1. filozofija:oblika spoznanja, s katero poskuša človek opredeliti vse, kar usmerja njegovo bivanje v svetu. Tisti, ki resnico predstavljajo (religija, filozofija, znanost, umetnost ipd.), so se v zgodovini razvijali in se lahko prav tako spreminjajo kot izvori in preskusni kamni resnice: Bog oz. sveti spisi oz. um, bit v svoji razkritosti oz. bivajoče kot celota oz. stvar sama (ontološka resnica) ali subjekt s svojo gotovostjo zaznavanja (empirična resnica), notranjo gotovostjo občutkov in resničnost (intuitivna, meditativna, avtentična resnica), ali pa subjekt z logiko svojega razuma (teorija konsistence resnice oz. formalne pravilnosti stavkov). Ker sodi pojem resnice k enemu temeljnih vprašanj filozofije, so se v zgodovini filozofije razvile številne teorije resnice. Najpomembnejša je klasična teorija resnice, v skladu s katero je resnica v ujemanju med stvarnostjo in mislijo (adaequatio rei et intellectus). Takšno teorijo resnice so zagovarjale antika (Platon, Aristotel), sholastika (Tomaž Akvinski), pa tudi številne sodobne (predvsem materialistične) filozofske smeri. V novem veku je R. Descartes postavil novo teorijo resnice, in sicer teorijo razvidnosti ali evidence – resnica je v jasnem in razvidnem spoznanju (clara et distincta perceptio). V sodobni filozofiji je nastala pragmatistična teorija resnice, ki opozarja na povezavo med resničnim in koristnim: resnična znanstvena teorija nam tako pomaga obvladovati naravo (W. James). Znotraj modernih pozitivističnih smeri se je zlasti v neopozitivizmu dunajskega krožka izoblikovala še teorija neprotislovnosti, po kateri je resnica nekega sistema v tem, da ni protisloven. Ta teorija velja seveda zgolj za formalne sisteme v logiki in matematiki.
Dostopnost