bičkarji (Flagellata), skupina enoceličarjev; deli se na rastlinske bičkarje (fitoflagelate, bičkaste alge, Phytoflagellata, Phytomastigina) in živalske bičkarje (Zooflagellata, Zoomastigina). Sestavljajo večji del v morju lebdečih enoceličarjev, razširjeni so po vsem svetu, v morjih in celinskih vodah, na vlažnih krajih, celo v vročih izvirih in topečih se ledenikih; premikajo se z enim bičkom ali dvema (redko več). Razmnožujejo se večinoma nespolno s prečno delitvijo. Hčerinske celice lahko sestavljajo kolonije: rod Pandorina npr. iz 16, rod Eudorina iz 32 celic, od katerih je vsaka še vedno zmožna samostojnega življenja. Pri rodu Volvox se poveže do 20.000 celic, vendar so že specializirane. Bičkarji so na meji med rastlinami in živalmi. Rastlinski bičkarji, bičkaste alge, se prehranjujejo po rastlinsko (fotosinteza), sposobni so asimilacije, saj vsebujejo kromatofore z listnim zelenilom (klorofilom); s sprednjim delom, občutljivim za svetlobo, lahko poiščejo za asimilacijo potrebno svetlobo. Nekatere vrste evglen so v laboratorijskih razmerah (daljše bivanje v hranilni tekočini v temi) prešle z rastlinskega načina prehranjevanja na živalskega. Živalski bičkarji se prehranjujejo po živalsko, nekateri so (sekundarno) izgubili biček in se premikajo s panožicami podobno kot amebe; v to skupino sodijo tudi zajedavci; tako živijo različne vrste Trypanosoma kot povzročitelji bolezni v krvi človeka in drugih vretenčarjev; Leishmania (lišmeniaze) živi v človekovih celicah. Bičkarji živijo tudi v sožitju v večjih enoceličarjih (npr. migetalkarjih, luknjičarkah) ali v preprostejših večceličarjih (npr. glivah, polžih, vrtinčarjih, školjkah), gostitelju odvzamejo ogljikov dioksid, dušikove in fosforjeve spojine, oskrbijo pa ga s kisikom; zelene (zoohlorele) in rumene oz. rjave oblike (zooksantele).
Dostopnost