znak, 1. splošno:znamenje, vsaka zaznavna danost, ki je samostojno ali kot del kakšnega sporočila nosilec informacije; znak posreduje njemu pripisan pomen, npr. sled kot znak za žival, dim kot znak za ogenj. Za uporabo znakov pri sporazumevanju je potreben dogovor med sporočevalcem in naslovnikom; oba morata poznati njihov pomenski obseg. Znak (jezik, pisava, formule, matematični znaki, kemijski znaki, kretnje, signal, prometni znak, Morsejeva abeceda, znaki za elektronsko obdelavo podatkov idr.) oblikujejo sistem znakov. Z znaki na splošno se ukvarjajo predvsem komunikacijska teorija, teorija informacij in semiotika; vsak znak je vezan na čutno zaznaven nosilec znaka, vendar z njim ni identičen. Ločimo tri dimenzije v zgradbi znaka: 1. strukturna (skladenjska) razmerja med znaki (skladnja), npr. rdeča luč na semaforju; 2. semantična (pomenska) razmerja (pomenoslovje), npr. Stop!; 3. pragmatična razmerja (učinkovanje): pozivanje, naj ustavimo vozilo. Vrste znakov: indeks kaže na nekaj nadrejenega (npr. → na drugo geslo); ikona je slikovna odslikava česa nazorno danega (znak lokomotive pred železniškim prehodom, portret); simbol zastopa po dogovoru kakšno področje brez nazorne podobe (npr. golob za mir, rdeča barva za ljubezen). Ustvarjanje znakov spremlja človeško kulturo že od njenih začetkov, človekovo razumevanje samega sebe in dojemanje sveta je nenehna interpretacija znakov v družbenem sporazumevanju, umetnosti, znanosti in religiji (predznak, ikonologija, simbolika). Vedno nova fizikalna področja uporabljajo moderno tehniko kot nosilce znakov (modulacija, radio, televizija, laser).
Dostopnost