voh (odoratus), sposobnost zaznavanja in razlikovanja v zraku (oz. vodi) raztopljenih kemičnih snovi (dišave); običajno rabi za iskanje hrane, združevanje spolov (feromoni), prepoznavanje sovražnika oz. prijatelja idr. O načinu kemijskega čutnega zaznavanja pri vodnih nevretenčarjih je le malo znanega; očitno so čutne celice, ki reagirajo na kemične dražljaje, pri veliko vrstah razporejene po vsem telesu, brez jasne razmejitve med funkcijo voha in okusa, izjema so žuželke; čutne celice za voh imajo na tipalkah. Vohalni organ pri vretenčarjih je vohalna sluznica, ki pokriva nosno votlino in Jacobsonov organ. Sestavljajo jo čutne celice s tankimi čutnimi dlačicami, obdane so s celicami, ki izločajo sluz. Vonjave se v sluzi raztopijo, pridejo v stik s čutnimi dlačicami in jih vzdražijo; dražljaji se prek vohalnega živca (I. možganski živec, nervus olfactorius) prenašajo do vohalnega centra v možganih. Z nagubanjem se lahko površina sluznice močno poveča in s tem okrepi sposobnost zaznavanja; površina vohalne sluznice pri psu ovčarju meri pribl. 150 cm2 (225 mln. vohalnih celic), pri človeku 5 cm2 (20 mln. vohalnih celic). Razlikujemo: dobre vohljače (makrozmati), npr. pes, jegulja, samci sviloprejke, ki lahko zaznajo že nekaj molekul; slabe vohljače (mikrozmati), npr. ljudje in ptiči; živali brez sposobnosti voha (anozmati), npr. kiti. Bolezni nosu (npr. močan prehlad), vohalnega živca, vohalnega centra v možganih ali možganski tumor lahko povzročijo izgubo voha (anozmija).
Dostopnost