kulturni boj (nemško Kulturkampf), označitev za konflikt med prusko državo (pod Bismarckovim vodstvom) in katoliško Cerkvijo (1871–87). Izhodišče: politični katolicizem (stranka Centra) je zavrnil svetovnonazorske politične in ekonomske osnove liberalizma kot nosilca malonemške, večinoma protestantske nacionalne države pod pruskim vodstvom; sam protiprusko usmerjen. Zagovarjal načela Vatikana in se zavzemal za velikonemško rešitev. V razglasitvi dogme o papeževi nezmotljivosti (1870) in podpori, ki jo je Center dobil pri manjšinah, nasprotnicah združitve Nemčije (Poljaki, Welfi, Alzačani), je Bismarck – prizadeval si je za ostrejšo ločitev med Cerkvijo in državo – videl podlago za uresničitev svojih zamisli. Opozicijo je poskušal razbiti z represivnimi sredstvi, s tem pa je omogočil Centru prevzeti vlogo varuha državljanskih svoboščin. Pomembnejši ukrepi: uvedba civilne poroke, prepoved naselitve jezuitov, zakon o šolskem nadzoru, paragraf o prižnici (prepoved obravnave političnih vprašanj v cerkvi), razpustitev cerkvenih redov, razen tistih, ki so se ukvarjali s strežbo v bolnišnicah. Odpor katoliških občin se je pokazal v volilnih rezultatih (premoč Centra) in tako je bil poraz v kulturnem boju neizbežen. Po pogajanjih z Vatikanom (1880) postopno odpravljanje represivnih zakonov. Kulturni boj pa ni bil povsem pruski oz. nemški pojav. V južnoevropskih deželah, Avstriji, Švici in Franciji, kjer se je Cerkev tesno povezala s silami politične in socialne reakcije, se je boj za liberalizacijo družbe izrazil v sporu, ki so ga že pred 1871 imenovali kulturni boj; sporna vprašanja, npr. o podrejenosti Cerkve državi, državnem nadzoru nad izobraževanjem ipd., so kmalu postala drugorazredna. Izostrila so se v obliki temeljnega nasprotja v okviru načel državne in družbene ureditve.
Dostopnost