šolstvo, vse organizirane oblike poučevanja (šola, izobraževanje). Razvoj zahodnoevropskega šolstva poteka od prvih šol v antiki (gimnazije in šole za govornike) prek samostanskih, stolnih in župnijskih šol v srednjem veku do latinskih mestnih in deželnih šol ter zasnov osnovnih šol v reformaciji. Latinskim šolam ter jezuitskim gimnazijam v protireformaciji je v 18. st. sledil razcvet izobraževanja. To ni bilo več namenjeno samo klasičnemu izobraževanju in nekdanjim »učenjaškim« poklicem, saj se je z razvojem realke in iz nje razvitega poklicnega ter strokovnega šolstva, zlasti pa z nastajanjem osnovnega šolstva začelo tudi izobraževanje preprostega ljudstva. Na začetku 19. st. je bila humanistična (klasična) gimnazija najpomembnejša oblika šolanja, glede na to, da je edina pomenila most med osnovno šolo in univerzo. Šele ok. 1900 se je kot enakovredna klasični gimnaziji uveljavila tudi realka. V 20. st. se je najprej razvila v realno, po drugi svetovni vojni pa v splošno gimnazijo. Ta je ponekod ločena na družboslovno-jezikovno ali naravoslovno-matematično gimnazijo. Na začetku 20. st. so gibanja proti t. i. stari šoli spodbudila velike spremembe tudi v notranji organizaciji dela šole, zlasti osnovne. Med temi gibanji (v 20. letih so se močneje izrazila tudi na slovenskih tleh) so pomembni zlasti gibanje za delovno (proizvodno) šolo, gibanje za večjo dejavnost otroka pri pouku, gibanje za umetniški in doživljajski pouk v primerjavi z verbalnim in predvsem v razvoj intelekta usmerjenim poukom. Za slovensko šolstvo po vojni je značilnih več reform. Najpomembnejši mejniki: uveljavitev enotne obvezne šole z osmimi razredi (1958), dopolnitev sistema srednjega šolstva z razvojem poklicnih in strokovnih šol (1967), poudarjanje produkcijske funkcije šole, širjenje enotne splošne izobrazbe na srednješolsko stopnjo in dosledna izpeljava celotnega izobraževanja po osnovni šoli kot izobraževanja za delo (zato so bile odpravljene gimnazije) in težnje po vertikalni povezavi med srednjim in visokim izobraževanjem (usmerjeno izobraževanje 1981), ponovna uvedba gimnazije (1988) in razvoj strokovnih gimnazij (1997), uvedba eksterne mature (1995), delitev na visoko strokovno in univerzitetno izobraževanje (1993), priprava devetletke ter uvajanje nižje poklicne šole (1998), dualnega sistema in višje strokovne šole (po 1997). Nekatere šolske reforme so izpopolnjevale slovensko šolstvo v duhu razvojnih gibanj v svetu (enakost možnosti, prehodnost, samouprava učencev, povezovanje šole z delom in lajšanje prehoda iz šole v delo), hkrati pa je radikalizacija v izvedbi posameznih zamisli šolskih reform povzročala marsikatere enostranosti in tudi napačne usmeritve v šolski ureditvi (programska in organizacijska uniformiranost osnovnih šol, uniformiranost splošne izobrazbe z uvedbo skupne vzgojno-izobrazbene osnove v začetku srednjega šolstva, pošolanje poklicnega izobraževanja, zmanjšanje izobraževalne funkcije delovnih organizacij in podjetij, odprava gimnazije). Koncepti razvoja sodobnega šolstva so še dokaj nedorečeni. To se kaže v veliki raznolikosti šolske ureditve v Evropi in v svetu sploh. Šolstvo namreč velja za pomembno prvino kulturne, nacionalne in državne samobitnosti oz. suverenosti, zato je pod močnim vplivom nacionalne tradicije in to ostaja kljub številnim procesom povezovanja med državami. To je vidno tudi ob nastajanju EU, saj organi unije nimajo nobenih pristojnosti na področju šolstva. O uvajanju morebitne razvojne spodbude se odloča posamezna članica sama. Razvoj in iskanja sicer kažejo nekatere skupne značilnosti, vendar še ni mogoče govoriti o tem, da bi bila presežena nekatera temeljna nasprotja modernega šolstva: med zahtevami po učni in intelektualni storilnosti ter zahtevami po uveljavljanju šole kot prijaznega socialnega učnega okolja, ki omogoča predvsem samopotrditev učencev, med strogim znanstvenim pozitivističnim poučevanjem ter poudarjanjem kreativnosti, življenjske vedrine in čustvenega doživljanja, med diferenciacijo in specializacijo ter socialno integracijo, med načeli meritokracije (več možnosti najsposobnejšim) in egalitarizma (vse možnosti vsem), med formalno idejno nevtralno šolo in zahtevo po prevladi posameznih svetovnonazorskih opredelitev v šolski vzgoji. Tudi načelo, da je treba izobraževanje uveljaviti kot državljansko pravico in zagotoviti vsem enake možnosti – o tem je doseženo splošno soglasje – ima različne razlage: kot načelo enakih začetnih pogojev ali možnosti oz. kot načelo zagotavljanja enotnih nacionalnih standardov izobraževanja. Slovenski šolski sistem je zdaj v obdobju velikih sprememb, 1996 uzakonjenih s šolsko zakonodajo. Spremembe bodo postopne, nekatere najpomembnejše (npr. devetletna osnovna šola) bodo vpeljane v celoti šele po 2000. Sestavni del sistema vzgoje in izobraževanja v Sloveniji so vrtci; temeljna naloga je pomoč staršem pri celotni skrbi za otroke. Po 1981 je sestavni del predšolske vzgoje tudi enoletna priprava na vstop v šolo (mala šola). Obvezna je za vse otroke. Šolstvo temelji na osemletni obvezni osnovni šoli. Obiskujejo jo otroci od 6. do 14. leta. Je podlaga za vse nadaljnje izobraževanje. Po 2000 se bo osnovnošolska obveznost postopoma podaljšala na devet let. Po novi ureditvi starši lahko izbirajo med razl. oblikami osnovnega šolanja, in sicer v javni ali zasebni šoli ali kot izobraževanje na domu, vendar pa razen eksperimentalne waldorfske šole zasebna pobuda v osnovnih šolah po sprejetju novega zakona še ni zaživela. Program osnovne šole je enoten ter obsega pouk predmetov, ureditev oddelčne skupnosti ter interesne in druge dejavnosti. Med temi so tudi številne oblike za spodbujanje razl. sposobnih učencev. Prenova programa na podlagi zakona o osnovnih šolah (1996) predvideva številne pomembne vsebinske spremembe: v zadnjih treh razredih se pouk za učence diferencira s ponudbo izbirnih predmetov, v 8. in 9. razredu pa tudi uvajanjem nivojskega pouka pri slovenskem jeziku, matematiki in tujem jeziku (zunanja diferenciacija). Ob koncu osnovne šole je skupno eksterno preverjanje znanja (eksterno ocenjevanje) – zdaj se upošteva le pri morebitni izbiri ob omejitvi vpisa v srednjo šolo. Po novi zakonodaji pa naj bi bilo skupno preverjanje znanja ob koncu osnovne šole bolj povezano tudi z zaključnim učnim uspehom. Ob uvedbi devetletke bodo učenci imeli možnost izboljšati končni uspeh tudi z vključitvijo v deseti razred osnovne šole. Cilj tega je predvsem priprava na zaključno preverjanje znanja po osnovni šoli. Možnosti za nadaljevanje šolanja po končani osnovnošolski obveznosti in praviloma končani osnovni šoli so različni, in sicer v gimnazijah ter poklicnem in strokovnem šolstvu.
Poklicno šolstvo Nižje poklicne šole – zamenjale so (1998) dosedanje skrajšane programe usmerjenega izobraževanja – trajajo do dve leti (tip 2); za učence, ki niso končali osnovne šole, pa do tri leta (tip 1). Med tem izobraževanjem bodo dopolnjevali tudi splošna znanja. Srednja poklicna šola traja tri do štiri leta. Poteka lahko v šolski organizaciji ali dualnem sistemu. Neposredna nadgraditev srednje poklicne šole je srednja poklicno-tehniško šola; traja dve leti (sistem 3 + 2). Srednja poklicno-tehniška šola je primerljiva s srednjo tehniško ali drugo strokovno šolo. Traja lahko do pet let, v praksi pa vsi programi omogočajo dokončanje šolanja v štirih letih, izjema je bila le petletna trgovska akademija (uvedena 1991); obe obliki izobraževanja se končata s poklicno maturo (ta je generaciji, vpisani 1998, nadomestila zaključni izpit); poklicna matura omogoča prehod na višje ali visoke strokovne šole; z enoletnim maturitetnim tečajem pa se dijaki po končanem srednjem poklicnem ali strokovnem izobraževanju pripravljajo na splošno maturo. Je enakovredna gimnazijski in omogoča prehod na univerzo. Po novi ureditvi so gimnazije splošne, klasične in strokovne (ekonomska, umetniška in tehniška gimnazija). Strokovne obsegajo okoli petino strokovnih vsebin, poleg splošnih pa imajo tudi strokovne maturitetne predmete. Gimnazija je pripravljalnica na visokošolsko izobraževanje in je edina šola v šolskem sistemu, ki pripravlja za univerzitetni študij. Absolventom gimnazij, ki uspešno končajo zadnji letnik in želijo pridobiti srednjo strokovno izobrazbo oz. poklic, je od 1996 na voljo poklicni tečaj. Traja od šest mesecev do eno leto, konča pa se s poklicno maturo. V novi sistemski ureditvi so ponovno tudi mojstrski, delovodski in poslovodski izpiti.
Strokovno šolstvo Višje strokovne šole se po 1996/97 uvajajo kot oblika neuniverzitetnega izobraževanja po srednji šoli, in sicer za razl. področja. Šolanje v teh šolah traja do dveh let, namenjene so predvsem nadaljevanju šolanja po srednji strokovni izobrazbi, vendar pa se vanje lahko vključujejo tudi gimnazijci ter tisti, ki so končali poklicno šolo ali opravili mojstrski, delovodski oz. poslovodski izpit, če opravijo pred vpisom izpit iz splošnih predmetov z obsegom poklicne mature. Visokošolsko izobraževanje poteka (po zakonu 1993) na dodiplomski ravni v obliki visokega strokovnega (traja 3 do 4 leta) ali univerzitetnega izobraževanja (4 do 6. let). Vpis v vse oblike visokošolskega študija omogoča splošna matura, v visoko strokovno izobraževanje pa od 2002 tudi poklicna matura, ki hkrati omogoča vpis v določene smeri univerzitetnega izobraževanje tistim, ki opravijo dodatni izpit iz splošne mature. Na dodiplomski stopnji se študij izvaja v obliki specializacije ali magisterija (trajata 2 leti) – magisterij lahko vpiše le tisti, ki je končal univerzitetni študij – ter doktorskega študija (2 leti po magisteriju ali 4 leta neposredno po univerzitetnem izobraževanju). Po noveli zakona (2004) je podiplomski študij magistrski (2 leti po triletnem ali 1 leto po štiriletnem dodiplomskem študiju), sledi doktorski študij (3 leta po končanem magisteriju). Magistrski študij lahko vpišejo vsi študentje, ki so končali dodiplomski študij. Sestavni del šolstva so tudi razl. oblike izpopolnjevanja (prekvalifikacije, dokvalifikacije, specializacije), v visokem izobraževanju pa tudi doktorski (štiri leta) in magistrski študij (dve leti).
Dostopnost