tiskovna forma, grafična predloga, ki se pri tiskanju uporablja za prenos barve z barvilnih valjev neposredno na tiskovni material, pri ofsetnem tisku pa na gumijast valj in z njega na papir. Površina tiskovne forme se deli na dva dela: tiskovna površina sprejme barvilo in ga nato odda na papir, prosta površina pa barvila ne sprejme, zato ostane papir na mestih pod njo neobarvan. Razlikujemo tri glavne vrste tiskovne forme, te pa določajo tudi tiskarsko tehniko: 1. pri visokem tisku je tiskovna površina dvignjena (za nekaj desetin mm) nad prosto površino. Barva se pri nabarvanju prime le na dvignjene dele – ti se ob papir pritisnejo pozneje; 2. pri ploskem tisku sta obe površini v isti ravnini. Z ustreznimi premazi dosežejo, da se barva prime le tiskovne površine – zaradi vodoodpornosti kljub vlaženju ostane suha. Preostala površina tiskovne forme se navlaži in barvo odbija; 3. pri globokem tisku je tiskovna površina vbočena, v te vbokline pa se vpije barva. Ravni (nevbočeni) del sicer med barvanjem sprejme barvo, a jo nato odstrani gumijasta lopatica (rakel). Postopkov za izdelavo tiskovne forme je več: najstarejši (za visoki tisk) je ročno stavljenje. Sledila sta mu avtomatsko stavljenje in ulivanje (npr. knjigotisk, fleksotisk). Tiskovno formo za globoki tisk dobijo z jedkanjem in ročnim (umetniški tisk) ali laserskim graviranjem. Za ploski tisk uporabljajo fotografske postopke: ploščo premažejo s snovjo, občutljivo za svetlobo. Z osvetljevanjem in razvijanjem jo obdelajo tako, da na nekaterih mestih sprejema barvo, drugod pa jo odbija. Najnovejši digitalni postopki omogočajo neposredno (tj. brez fotografskih postopkov) izdelavo tiskovne forme iz računalniških podatkov.
Dostopnost