španska književnost, razvijala se je na ozemlju dveh, v srednjem veku še enakovrednih romanskih jezikov, katalonščine in kastilščine, od 12. st. v povezavi s ponovno osvojitvijo (reconquista) j. delov dežele, kjer je od 8. st. vladal islam, in z združitvijo naroda v kraljevini Kastiliji; najstarejše zvrsti kastilske književnosti sta srednjeveško ljudsko pesništvo (mester de juglaría, najpomembnejši spomeniki Pesem o Cidu, Cantar de mio Cid, ok. 1140, in romance, ki so nastajale tudi pod arabskimi vplivi) in srednjeveško cerkveno pesništvo (mester de clerecía), predvsem legende o svetnikih in Marijinih čudežih (G. de Berceo), ki jih najdemo v delu Knjiga o dobri ljubezni (Libro de Buen Amor) J. Ruiza že v posvetni obliki. Kralj Alfonz X. Modri s svojim dvornim krogom, ki je kastilščino kot jezik zgodovinopisja, sodstva, filozofske in pripovedne proze postavljal na isto raven z latinskim jezikom, je podpiral razvoj proze in lirike; njegov nečak Juan Manuel je z delom Grof Lucanor (Conde Lucanor, 1335) pripeljal do razcveta poučno zgodbo po arabsko-orientalskem zgledu. Pomembno politično satiro je ustvaril P. López de Ayala v delu Dvorne rime (Rimado de Palacio). Dvorska poezija se je razvijala podobno kot Marijina in ljubezenska lirika v galicijskem narečju (Alfonz X.: Pesmi, Cantigas). 1450–80 se španska književnost srednjega veka konča z alegorijo Juana de Mena (1411–56) Labirint Fortune (Laberinto de Fortuna), ki sledi Dantejevemu zgledu, in delom Verzi (Coplas) J. Manriqua. Glavni predstavniki zgodnje renesanse: L. de M. de Santillana z alegoričnimi pesnitvami po zgledu Danteja in Petrarce, Fernando de Rojas (ok. 1465–1541) s Celestino (ok. 1499) in J. del Encina, ki je utiral pot španski drami. Za zgodnjo renesanso in celotno špansko književnost je značilna dvojnost, ki se kaže že v kastilskem srednjem veku: soobstoj in mešanje idealizma in realizma, humanizma in religiozne tradicije, izbrane umetelnosti in grobe ljudskosti. Višek renesančnega pesništva najdemo v liriki G. de la Vege, F. L. P. de Leóna in F. de Herrere, v epu Araucana Alonsa de Ercilla y Zúñige (1533–94) ter v religioznih igrah in farsah G. Vicenta. L. de Rueda je preoblikoval vrsto italijanske komedije intrig v ljudsko enodejanko. Roman se je razvijal v nasprotujočih si oblikah pikaresknega romana (Lazarček s Tormesa) ter viteškega (Roman o Amadisu) in pastirskega romana (MontemayorjevaDiana). Religiozno književnost so z osnovnimi potezami askeze in mistike zaznamovali Ignacij Loyolski, Tereza Ávilska in Janez od Križa. Najpomembnejši predstavnik kritičnega zgodovinopisja je G. Pérez de Hita z delom Državljanske vojne v Granadi (Guerras civiles de Granada). V baroku je španska književnost dosegla – hkrati z viškom moči cesarstva – največji razcvet (zlati vek, siglo de oro). V liriki se je razvila umetna poezija gongorizma (L. de Góngora y Argote). Posebni obliki španskega baročnega gledališča sta comedia in autos sacramentales (auto), do popolnosti so ju razvili L. de Vega in P. Calderón de la Barca, Vegovi nasledniki Tirso de Molina, Guillén de Castro (1569–1631), J. Ruiz ter Calderónov učenec F. de Rojas Zorrilla. Proza je doživela vrh z Don Kihotom (Don Quijote, 1605, 1615) ter Zglednimi novelami (Novelas ejemplares, 1613) M. de Cervantesa Saavedre, s pikaresknimi romani M. Alemána in F. G. de Queveda y Villegasa ter moralističnimi spisi Queveda in B. Graciána. Književnost 18. st. in začetka 19. st. se je razvijala pod vplivom razsvetljenstva in francoskega klasicizma; na gledališkem področju je L. F. de Moratín združil prvine francoske in španske komedije; R. de la Cruz Cano y Olmedilla je s sainetes ustvaril ljudsko zvrst; v anakreontski liriki je v ospredju J. Meléndez Valdés. Romantična književnost se je razvijala hkrati z romantičnimi gibanji v Franciji in Angliji; razen v liriki (J. de Espronceda y Delgado, J. Zorrilla y Moral) se je romantika izrazila predvsem v ponovnem oživetju baročnega gledališča in narodne dramatike: A. de S. de Rivas, Antonio García Gutiérrez (1813–84), Juan Eugenio Hartzenbusch (1806–80), Zorrilla y Moral; v prozi predstavljajo višek kritično-satirični spisi M. J. de Larre; v romanopisju prevladuje costumbrismo, barviti prikaz miljeja, ki z deli Fernána Caballera (1796–1877) pomeni prehod k realizmu; melanholičnim pesmim G. A. Bécquerja stoji nasproti retorična poezija Gasparja Núñeza de Arce. Realistično dramo je ustvaril J. Echegaray y Eizaguirre; bogat razvoj pripovednih oblik: vaška novela (P. A. de Alarcón y Ariza, Španski sombrero, El sombrero de tres picos, 1874), roman nravi in problemski roman (J. Valera y Alcála Galiano), zgodovinski romaneskni cikel (B. Pérez Galdós), naturalistični roman (E. de Pardo Bazán). Književnosti 20. st. je utrla pot »generacija po 1898«, ki je po izgubi čezmorskih posesti (1898) z oživitvijo španske tradicije dosegla duhovni in moralni preporod naroda; duha in naravnanost te generacije, katere predhodnik je Á. Ganivet, utelešajo v kritičnih in filozofskih spisih M. de Unamuno, Azorín, J. Ortega y Gasset, v liriki A. Machado y Ruiz, v romanu P. Baroja y Nessi ter mnogostranski R. M. del Valle Inclán. Lirika je doživela nov razcvet pod vplivom modernizma (R. Darío), deloma z nadaljevanjem španske tradicije: J. R. Jiménez in »generacija 1927«, h kateri spadajo F. García Lorca, zaslužen za preporod španskega gledališča, R. Alberti, J. Guillén, G. Diego Cendoya, P. Salinas, V. Aleixandre, D. Alonso, L. Cernuda, M. Altolaguirre; med avtorji mlajše generacije izstopajo Carlos Bousoño (*1923), Eugenio de Nora (*1923), José María Valverde (1926–96), José Hierro (1922–2002), Jaime Gil de Biedma (1929–90) in José Agustín Goytisolo (1928–99). V gledališču je J. Benavente y Martínez razvil družbeno igro kot socialno satiro; k pomembnejšim mlajšim dramatikom štejemo A. Casono, Joaquína Calva Sotela (1905–93), Enriqua Jardiela Poncelo (1901–52), A. Buera Valleja, Alfonsa Sastra (*1926) in Antonia Gala (*1936). Kot najpomembnejši pripovedniki obdobja med obema vojnama veljajo R. Pérez de Ayala, G. Miró Ferrer in Arturo Barea (1897–1958), po državljanski vojni pa Max Aub (1903–72), R. J. Sender, C. J. Cela, José María Gironella (1917–2003), M. Delibes, Carmen Laforet (1921–2004), A. M. Matute, C. Martín Gaité, J. Goytisolo in J. Marsé. S koncem Francove diktature (1975) je nastopila množica novih avtorjev; omeniti velja Alvara Pomba (*1931), Javierja Tomea (*1932), Esther Tusquets (*1936), Eduarda Mendozo (*1943), Cristino Fernández Cubas (*1945), Juana Joséja Millása (*1946), Adelaido Garcío Morales (*1946), Enriqua Vila-Matasa (*1948), Javierja Maríasa (*1951) in Roso Montero (*1951). Na začetku 90. let sta bila uspešna Luís Landero (*1948) in Almudena Grandes (*1960). Razen v španščini (kastilščina) je nastajala književnost v Španiji tudi v galicijskem, baskovskem (baskovska književnost) in katalonskem jeziku (katalonska književnost). Iz španske (in portugalske) književnosti je izšla latinskoameriška književnost, katere vse večji pomen dokazuje podelitev Nobelove nagrade G. Mistral (1945), M. Á. Asturiasu (1967), P. Nerudi (1971), G. Garcíi Márquezu (1982) in O. Pazu (1991).
Dostopnost