kritična teorija (kritična teorija družbe), družbenofilozofska smer; 1937 jo je prvi tako imenoval M. Horkheimer; povezuje sociološke, ekonomsko-zgodovinske, psihološke in filozofske raziskovalne vidike, katerih analiza meri na celoto družbenega sklopa (tako da relativizira domnevno »naravno« nespremenljive strukturne značilnosti kapitalizma) in dialektično teorijo družbe (tj. tisto, ki odkriva nasprotja). Kritična teorija, ki je na eni strani (ob naslonitvi na K. Marxa) označevala spekulativno filozofijo kot izraz določenih stanj zavesti oz. družbenih interesov in po drugi strani nasprotovala pozitivizmu modernih znanosti, zagovarja razsvetljensko zahtevo po duhovni, humani emancipaciji; poudarjeno si prizadeva za individuum in družbenopolitične spremembe. Zagovorniki kritične teorije so predvsem predstavniki frankfurtske šole (zlasti Horkheimer, Th. W. Adorno, H. Marcuse in J. Habermas). Kritična teorija je imela v 60. letih velik vpliv na študentsko gibanje, ki pa se je je odreklo, predvsem zaradi njenih neenotnih odnosov do politične prakse. V slovenščini: Kritična teorija družbe (zbornik, 1981).
Dostopnost