ročne statve, osnovni pripomoček za tkalstvo, znan še iz mlajše kamene dobe. Do 18. st. so ročne statve izdelovali brez bistvenih izboljšav, nato so jih nadomestile mehanične in avtomatske statve. V primitivni obliki obstajajo še zdaj npr. na pacifiških otokih in v nekaterih delih Afrike. Pri nas se ročne statve uporabljajo v umetni obrti: tkalec dela z rokami in nogami in lahko pri srednji širini blaga vnese 20–40 votkov v minuti. Preproste statve imajo leseno ogrodje, prek katerega so napete osnovne niti; na ogrodju so za tkanje potrebni deli: a) osnovni valj, b) tkalsko brdo (ničalnice, listi), c) bilo, čolniček (ni pritrjen na statvah) z napravami za njegovo lučanje in zadrževanje (lučala, čolničniki itd.), č) naprava za navijanje tkanine. Osnovni valj je debel valj na zadnji strani statev; na njem so navite dolge osnovne niti. Da bi se lahko osnovne niti izmenično dvigale in spuščale, so vdete v ničalnice; ničalnice so pritrjene v okvire (tkalske liste), ki dvigajo oz. spuščajo osnovne niti, ki pridejo nad votek oz. pod njega. Med nitmi se tvori zev, skozi katerega čolniček vnese votek. Bilo, ki poteka pravokotno na osnovne niti, nosi greben in na obeh straneh čolničnik in lučalo. Bilo, ki ima nihalno gibanje, med katerim osnovne niti drsijo med zobci grebena, vsak na novo vnesen votek pribije k tkanini. Čolniček je obojestransko zašiljeno votlo telo: v njem je navitek preje, s katerega se pri vnosu votka odvija nit. Le pri primitivnih statvah lučajo čolniček skozi zev ročno, sicer pa za to skrbijo lučala (udarne ročice, lučalni jermeni itd.), ki čolniček kar »izstrelijo« skozi zev. Na koncu zeva gibanje čolnička ustavi čolničnik (skrinjica), od tam pa ga ponovno požene lučalo. Čolniček potuje sem ter tja toliko časa, da se porabi vsa osnova. Izdelano tkanino (blago) premika za po eno votkovno razdaljo vlečni valj (valj s smirkovo prevleko), navija pa jo blagovni valj.
Dostopnost