Škotska (Scotland [skótlend-]), s. del Velike Britanije, skupaj s Hebridi, Orkneyjskimi in Shetlandskimi otoki 78.800 km2, 5,1 mln. preb., glavno mesto Edinburgh. Povečini hribovita pokrajina je skoraj vsa iz metamorfnih in magmatskih kamnin. Skrajni SV (skupaj s Hebridi) spada k lavrentinski fazi iz gnajsa, preostali del pa k staremu kaledonskemu gubanju; jarek srednje Škotske je prekrit z mlajšimi usedlinami. Zaradi razgibanega površja in povečini neprijaznega podnebja so obsežne površine Škotske zelo redko poseljene. Gospodarsko središče je Škotsko nižavje z mestoma Edinburgh in Glasgow in pa V Grampianskega gorovja z mestoma Aberdeen in Dundee: premogovniki in rudniki železove rude, strojna, tekstilna, steklarska in kemijska industrija. Planote Severozahodnega višavja, Grampianskega gorovja in Južnega višavja so pokrite z barji in resavami; na namočenem Z so le pašniki; proti V je količina padavin vse manjša, zato je tam razvito tudi poljedelstvo; gozdov skoraj ni. Na obali in otokih ribištvo. V Severnem morju pred v. obalo črpanje nafte.
Zgodovina: škotsko ljudstvo je nastalo s stapljanjem staroselcev Piktov, keltskih Škotov z Irskega, ter Anglosasov in Normanov. S Kolumbo (†597) se je v 6. st. začelo pokristjanjevanje. Ok. 843 je Škot Kenneth MacAlpin zasnoval kraljevino, vendar si mogočnih rodov z višavij ni mogel povsem podrediti. Po priključitvi pokrajine Lothian (j. od zaliva Firth of Forth) 1018 (?) je postala prestolnica Edinburgh. Ko je kralj Duncan I. (1034–40) podedoval grofiji Strathclyde in Galloway, je nastala končna meja ob reki Tweed in ob zalivu Solway Firth. Rodbina Canmore (1057–1286) je osvojila še norveške Hebride in Otok Man. Po izumrtju te družine je kralj Edvard I. 1296 priključil Škotsko Angliji, samostojnost pa ji je 1314 znova zagotovil R. Bruce z zmago pri Bannockburnu. Po bitkah za oblast 1329–71 je prestol zasedla rodbina Stuart z Robertom II. Zavladal je v deželi, ki so jo opustošili fevdalni spopadi in ogrožali stalni mejni spori z Anglijo. Jakob IV. se je poročil s hčerko angleškega kralja Henrika VII. Margareto; 1513 je padel v boju s svakom Henrikom VIII. Kalvinist J. Knox je uvedel reformacijo in zasnoval škotsko Cerkev. Kraljica Marija Stuart je skušala vnovič katolizirati deželo, a ji to ni uspelo. Zbežala je v Anglijo in bila 1587 tam obglavljena. Njen sin je 1603 povezal Anglijo in Škotsko v personalno unijo in zavladal kot Jakob I. Po porazu proti O. Cromwellu (1648–51) je bila Škotska začasno povezana z Anglijo (1654–60). Škotska in Anglija sta se v Veliki Britaniji dokončno združili 1707 (škotski parlament razpuščen), med vladavino kraljice Ane Stuart. Nacionalna zavest Škotov pa ni nikoli povsem zamrla in od konca 60. let so se vedno pogosteje pojavljale zahteve po avtonomiji. Septembra 1997 so Škoti na referendumu z večino glasov podprli oblikovanje avtonomnega škotskega parlamenta (na pobudo laburistične vlade britanskega premiera T. Blaira); podprli so tudi predlog, da škotski parlament dobi pristojnosti pri določanju davkov. Prve volitve v parlament (ima 129 članov) so bile spomladi 1999, druge 2003.
Dostopnost