ljubljanska (nad)škofija, škofija v osrednji Sloveniji; danes meri 8542 km2, vključuje ok. 900.000 preb.; ima 299 župnij s 13 moškimi in 18 ženskimi redovi. Že od konca 4. do konca 6. st. je bil v rimski Emoni (zdajšnji Ljubljani) sedež škofije; po zavzetju Slovanov se je umaknila v Istro. Ljubljansko škofijo je 6.12.1461 ustanovil cesar Friderik III. Habsburški, 6.9.1462 jo je potrdil papež Pij II., nekdaj cesarjev tajnik in tržaški škof; 1533–1918 so škofje nosili knežji naslov in večkrat opravljali pomembne državniške posle. Do reform Jožefa II. 1786–89 je imela ljubljanska škofija poleg Kranjske tudi več župnij na Koroškem, Štajerskem in na hrvaški strani Gorjancev. Do 1965 so se večkrat spremenile predvsem z. meje škofije. 1787–1807 je bila ljubljanska škofija začasno nadškofija in metropolija; 22.12.1961 je papež Janez XXIII. ljubljansko škofijo spet povzdignil v nadškofijo, papež Pavel VI. pa 22.11.1968 v metropolijo (prvi slovenski metropolit Jožef Pogačnik); pod njo sodita mariborsko-lavantinska škofija in 1977 obnovljena koprska škofija. Vrsta ljubljanskih (nad)škofov je pomembno vplivala na slovensko narodno zgodovino: mdr. T. Hren, kardinal J. Missia, A. B. Jeglič, G. Rožman, A. Šuštar (1980–97); od 1997 jo vodi F. Rode. Od osamosvojitve Slovenije ljubljanska metropolija spet bolj opazno deluje na področju šolstva, karitativnih in medijskih dejavnosti ter v javnem življenju sploh.
Dostopnost