entropija [grško, ‘obrnitev’], termodinamska količina oz. enolična funkcija stanja z dimenzijo J/K. Telesa si jo izmenjujejo, ko si izmenjujejo toploto. Pomemben je pri krožnih spremembah, kakršne se dogajajo v toplotnih strojih. Entropija se veča pri neobrnljivih (ireverzibilnih) spremembah in ostaja nespremenjena pri obrnljivih (reverzibilnih) spremembah, npr. pri idealni Carnotovi krožni spremembi (ki je idealizacija in v resnici ni mogoča). Povečanje entropije je mera za to, koliko je pojav obrnljiv (npr. z električnim tokom lahko segrejemo snov, z ohlajanjem snovi pa ne moremo pognati električnega toka). Entropija zaprtega sistema se vedno povečuje – narava torej v vsakem procesu »ukrade« nekaj dela in si ga prilasti kot toploto. Tudi v vesolju kot zaprtem sistemu se entropija povečuje. Njena končna vrednost bi bila dosežena, ko bi se temperatura vseh stvari izenačila. Potem bi nastopila t. i. toplotna smrt. Z vpeljavo entropije v termodinamičnih sistemih se je med prvimi (1854) ukvarjal R. J. E. Clausius. Entropijski zakon ali drugi zakon termodinamike podaja spremembo entropije sistema pri dovajanju toplote. Pravi, da se entropija lahko kvečjemu povečuje (ireverzibilne spremembe), v najboljšem primeru (nekatere reverzibilne spremembe) pa ohranja. Prepoveduje nekatere pojave, ki jih energijski zakon dovoljuje. Delo (mehansko, električno itd.) lahko popolnoma pretvorimo v toploto, toplote pa ne moremo popolnoma pretvoriti nazaj v delo, temveč je vedno nekaj ostane. Mikroskopsko razlago je podal L. E. Boltzmann z vpeljavo statistične entropije, ki se ujema s termodinamično. Za najverjetnejše končno stanje je privzel tisto, v katerem so kinetične energije molekul v posodi (in s tem toplote) izenačene. V tej obliki jo pogosto uporabijo kot mero za stopnjo nereda zaprtega sistema (npr. plinskih molekul).
Dostopnost