literarna zgodovina, veja literarne vede, ki se ukvarja z metodičnim raziskovanjem literarnih del (predvsem snovi, oblik, motivov, idej), da bi razložila njihov nastanek in zgodovinske okoliščine. Pri tem upošteva splošne politične, kulturne, družbene razmere, pa tudi osebnosti piscev in njihove življenjepise. Prehodne oblike literarne zgodovine so obstajale že v antiki, vendar so jih določala normativna stališča (Kvintilijan; poetika). V obdobju humanizma so literarnozgodovinske raziskave rabile predvsem za preučevanje velike nacionalne kulturne tradicije. Literarno zgodovino v sodobnem pomenu je omogočilo šele spoznanje o zgodovinskosti duha (G. B. Vico, J. G. von Herder) in odvračanje od nadčasovnih pravil in zakonov v obdobju viharništva. Sistematično so se z njo prvič ukvarjali šele v nemški romantiki (predvsem F. von Schlegel). V 19. st. je postala akademski učni predmet. V Franciji je v prvi polovici 19. st. utemeljil primerjalno literarno zgodovino Abel François Villemain (1790–1870), medtem ko je v Nemčiji Georg Gottfried Gervinus (1805–1871) povezoval literarni razvoj z nacionalnopolitičnim. V 60. in 70. letih je H. Taine začel raziskovati književnost z biološko-naravoslovnih vidikov in utemeljil deterministično-pozitivistično metodo. Proti koncu stoletja je skušal Danec G. Brandes preučevati evropsko književnost kot celoto. V 20. st. so se nato uveljavile številne med seboj povezane raziskovalne metode. Splošna težnja je narekovala oddaljevanje od deskriptivne literarne zgodovine k analitični slogovni kritiki (K. Voßler, L. Spitzer, F. Strich). Duhovnozgodovinske vidike sta utemeljila W. Dilthey in G. Simmel. V tem okviru je zgodovino oblik razvijal P. Böckmann, sociološki pristop S. Lublinski, G. Lukács in R. Minder, eksistencialnofilozofski pristop H. Pongs, H. Oppel, J. Pfeiffer, primerjalnopoetološki pristop W. Kayser in E. Staiger, topološko metodo G. R. Hocke. Zlasti za duhovnozgodovinski pristop je bil značilen metodološki pluralizem. Tik pred vojno in po njej znova opazen obrat k bolj »notranjim« in formalnim metodam, npr. Staigerjeva imanentna interpretacija in ameriška nova kritika. Pod vplivom novega kritištva – zahtevalo je le še opisovanje – je vsakršna periodizacija obveljala za zunajliterarno (R. Wellek, A. Warren). Odločnejše pobude za raziskovanje zgodovinskih procesov sta dali po vojni literarna sociologija (Hugo Kuhn) in neortodoksna marksistična filozofija (G. Lukács, H. Mayer). V 70. in 80. letih je nesporno prevladoval strukturalizem; ni se ustavil pri raziskovanju »jezikovne umetnine«, raziskave je razširil na vsakršna besedila; literarna zgodovina ga je sprejela le kot pomagalo, ne pa kot svoj lastni nadomestek. Podobno je bilo s poststrukturalizmom in dekonstrukcijo. Problematika razrednih ali stanovskih posebnosti literarne recepcije ter z njo povezanih izvorov književnih del je vzpostavila socialno zgodovino književnosti, ki se znova sklicuje tudi na historični vidik. Obenem tudi svojevrstna prenova literarne zgodovine v t. i. »recepcijski estetiki« in »učinkovni zgodovini« (H. R. Jauß, W. Iser) ter v novejšem času v novem historizmu.
Dostopnost