Evropska gospodarska skupnost (angleško European Economic Community, kratica EEC), kratica EGS, gospodarsko združenje zahodnoevropskih držav, nastalo na podlagi rimske pogodbe (25.3.1957), delovati začelo 1.1.1958; sprva šest članic (Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Italija, Francija, Nemčija). Pobude za ustanovitev EGS so bile t. i. Schumanov načrt – predstavil ga je francoski zunanji minister R. Schuman 9.5.1950 – pogodba o Montanski zvezi (18.4.1951) in izjava o namerah za ustanovitev EGS na konferenci v Messini (2.6.1955). Skupnosti šestih držav so se 1.1.1973 pridružile Danska, Irska in Velika Britanija, 1.1.1981 Grčija, 1.1.1986 Portugalska in Španija, 1.1.1995 pa še Avstrija, Finska in Švedska. Cilji EGS: uravnotežen in trden gospodarski razvoj, postopno izboljšanje življenjske ravni in poglobitev odnosov v skupnosti kot predstopnja gospodarske in politične zveze držav članic. Sredstva za dosego teh ciljev so bila oblikovanje skupnega trga, prost promet blaga, storitev, delovne sile in kapitala, prilagoditev gospodarske, davčne in socialne politike držav članic (usmeritve evropskih skupnosti). Organizacija: kljub samostojni skupnosti so bili organi EGS (parlament, ministrski svet, komisija in sodišče) isti kot organi drugih dveh skupnosti (ESPJ in EURATOM) v evropskih skupnostih. Ob začetku veljavnosti pogodbe o Evropski uniji je bila EGS preimenovana v Evropsko skupnost. Pri njenih nalogah ji svetujeta gospodarski in socialni ter monetarni odbor. Razvoj skupnega trga: carinska zveza držav članic (s skupno carinsko tarifo do tretjih držav) je nastala 1.7.1968, ko so bile odpravljene vse notranje carine. Z nastankom EGS se je notranja trgovina med članicami zelo povečala, za nekajkrat več kot trgovina s tretjimi državami. – Integracija kmetijskega trga je večinoma uspela že 1.1.1967. Zapleten sistem tržnih uredb in cenovna politika, usmerjena k zagotavljanju stabilnega prihodka od kmetijstva, sta sicer ustvarila ugodne možnosti za razvoj kmetijstva v državah članicah, vendar pa sta hkrati finančno močno obremenila skupni proračun (zagotovljen odkup kmetijskih izdelkov, upravljanje presežkov kmetijstva); z reformo je le delno uspelo odpraviti te negativne posledice. – Skupni trg za druga gospodarska področja (brez kmetijstva) je bil uveden 1.1.1993; večinoma je bila uvedena tudi svoboda gibanja, ki vsem državljanom držav članic daje nediskriminacijsko pravico do proste izbire zaposlitve kjerkoli v skupnosti. Uvedbo gospodarske in monetarne unije kot vrhunca gospodarske integracije so 1.2.1969 sprejeli predsedniki držav oz. vlad držav članic, vendar pa je doslej zaradi pomanjkljive usklajenosti gospodarske strukture in gospodarske politike članic ostala neuresničena. Kot predstopnja takšne unije je bil 1979 uveden evropski monetarni sistem. Za enotno reševanje žgočih problemov v skupnosti (podzaposlenost, razlike med območji v razvitosti in blaginji, oskrba z energijo, razvoj tehnologije idr.) so bile ustanovljene posebne ustanove (Evropska investicijska banka in posebni skladi) in določeni akcijski programi. Odnose med EGS in tretjimi državami urejajo predvsem asociacijski sporazumi; namen teh je odprava trgovinskih ovir in carinskih omejitev; po 1963 so bili sklenjeni sporazumi s številnimi državami v razvoju, mdr. predvsem z nekdanjimi kolonijami držav članic. Ti sporazumi so dobili novo podlago 1975 v loméjskem sporazumu (1990 podaljšan četrtič, in to za deset let); od dogovorjenih ugodnosti ima koristi več kot 60 držav nekdanjih kolonij. Loméjski sporazum je skupaj z evropskimi razvojnimi skladi temelj razvojne pomoči EGS. Preostali asociacijski in kooperacijski sporazumi so bili sklenjeni z nekaterimi drugimi državami, mdr. tudi s Slovenijo, Turčijo in Izraelom ter nekaterimi vzhodno- in srednjeevropskimi državami, državami Višegrajske skupine, z Bolgarijo in Romunijo ter pribaltskimi državami.
Dostopnost