1. eno (enost), temeljni značaj vsake stvari, ki je sama zase in ločena od drugih stvari.

Sorodna gesla: stvar
2. eno, vase zaprto mnoštvo kot celota.

Sorodna gesla: celost
3. eno, logično-dialektična enost parov negacije.

Sorodna gesla: negacija
4. eno, univerzalna enost kot celotnost bivajočega. Eno je že od grških mislecev spekulativno vprašanje; Parmenid si je bit sploh zamislil kot eno. Pozneje so v povezavi z enim uvedli pojem Boga (Bog kot enoten vir vse biti oz. kot eno vseh končnih nasprotij), po drugi strani pa je bil za G. W. Leibniza univerzum sestavljen iz najmanjših energijskih enosti (monad). Strukturalizem eno enači z označevalcem. V estetiki je pomemben pojem ‘eno v raznolikosti’, kar pomeni harmonično ujemanje vseh delov v umetnini.

Sorodna gesla: Leibniz, Gottfried Wilhelm | označevalec | Parmenid | transcendentalije


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek