celibat [latinsko], samski stan, posebno obvezen za duhovnike in redovnike. V katoliški Cerkvi prepoved poroke in zapoved čistosti za vse duhovnike (poročeni ne smejo biti posvečeni), v vzhodni Cerkvi le za stopnje posvečenja od subdiakona naprej; celibatu so tam zavezani le škofje, tako da ti vedno prihajajo izmed redovnikov, medtem ko se svetni duhovniki poročajo večinoma pred posvetitvijo za subdiakona. Krščanske Cerkve zahtevo po celibatu utemeljujejo s popolno predanostjo duhovnika Bogu in skupnosti.

Sorodna gesla: Luther, Martin | nikolaitizem


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek