evropske skupnosti (kratica ES), skupno ime za tri evropske skupnosti: Evropsko gospodarsko skupnost (EGS), Evropsko skupnost za premog in jeklo (ESPJ), Evropsko skupnost za jedrsko energijo (EURATOM). Članice ES: šest držav ustanoviteljic (ZRN, Francija, Italija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg) in pozneje vključene države (Velika Britanija, Irska, Danska, Grčija, Portugalska in Španija). Delne skupnosti imajo po 1967 skupne organe: 1. parlament: nima pooblastil za zakonodajo, ampak le za nadzor (zasedanja: Strasbourg in Luxembourg); 2. ministrski svet: sestavlja ga po en zastopnik vsake članice; ima zakonodajno funkcijo v ES (v skupnosti za premog in jeklo velja drugačna ureditev: tam ima svet le pravico do privolitve in pravico do sodelovanja pri odločanju, komisija pa ima zakonodajno funkcijo). Če ni določeno drugače, odloča svet z enostavno večino; v nasprotju s pogodbenim besedilom pa se v praksi, ko gre za življenjsko pomembne interese katere izmed članic, pogosto odloča po načelu soglasnosti (zasedanja Bruselj in Luxembourg); 3. komisija: sestavljena iz 17 članov, upravni in izvršni organ ES; na določenih področjih ima iniciativno pravico do sprejemanja odločitev in ukrepov (sedež v Bruslju); 4. sodišče: bdi nad ustavnostjo pri sprejemanju in uresničevanju pogodb ES (zasedanja v Luxembourgu). Pomožni organi so mdr. računsko sodišče (nadzira izvajanje proračuna ES), Evropska investicijska banka (skrbi za finančno poslovanje v ES), ter gospodarski in socialni odbor (posvetovalni organ za EGS in EURATOM); sestavljajo ga zastopniki posameznih interesnih skupin (potrošniki, zaposleni, delodajalci ipd.). O temeljnih usmeritvah ES odloča Evropski svet; ta je oblikovan zunaj treh temeljnih pogodb ES; sestavlja ga 12 predsednikov vlad držav članic ES. Proračun: izdatki, ki so povezani z uresničevanjem nalog vseh treh skupnosti, se financirajo iz sredstev skupnega proračuna ES; sredstva v njem se s povečevanjem obsega nalog povečujejo; 1988–92 so se povečala z 1,15 % na 1,2 % bruto domačega proizvoda ES. Skoraj dve tretjini sredstev iz proračuna prispevajo prihodki od davka na dodano vrednost držav članic (ti prihodki ne smejo presegati 1,4 % davčne osnove davka na dodano vrednost; ta je v vseh državah članicah enotna), tretjino pa prihodki od carin in kmetijskih prelevmanov (skupaj z dajatvami na sladkor), ki se pobirajo pri uvozu iz tretjih držav.
Dostopnost