C 14 (14C), radioaktivni izotop ogljika, ki zaradi kozmičnega sevanja v majhnih količinah neprestano nastaja v Zemljini atmosferi. V obliki ogljikovega dioksida (CO2) sodeluje pri izmenjavi živalskih in rastlinskih snovi. C 14 je radioaktiven in razpada z razpolovnim časom 5730 let (radioaktivnost), zato ga uporabljajo za določanje starosti snovi organskega izvora. C-14-metodo je razvil W. F. Libby. Temelji na postavkah, da se hitrost nastajanja izotopa ne spreminja in da se v organskih snoveh na Zemlji homogeno pomeša s stabilnim izotopom ogljika C 12. Pri dihanju in hranjenju tako oba izotopa vstopata v žive organizme. Ko ob smrti organizma prenehata dotok in izmenjava ogljika z atmosfero, se koncentracija C 14 zaradi razpadanja eksponentno zmanjšuje. Meritve temeljijo na domnevi, da se razmerje med C 12 in C 14 v atmosferi v zadnjih tisočletjih ne spreminja in da je v enakem razmerju vsebovano v živih organizmih. Z merjenjem koncentracije ogljika C 14 v ostankih organizmov, ki se zmanjšuje po razpadnem zakonu, določijo čas, ki je pretekel od njegove smrti do danes. Za časovno obdobje pred 3. tl. so podatki, dobljeni s C-14-metodo, kljub korekturam z dendrokronologijo nekoliko nenatančni – že pri 3000 let starih najdbah se arheološki podatki in meritve s C-14-metodo včasih razlikujejo celo za 100 let.
Dostopnost