berilij (latinsko beryllium), simbol Be, kemijski element druge glavne skupine periodnega sistema (zemljoalkalijske kovine), vrstno število 4, atomska masa 9,0122, gostota 1,0186 g/cm3, tališče 1285 °C, vrelišče 2970 °C. Berilij je srebrno bela, trda kovina (Mohsova trdota 6–7), ki jo je zaradi krhkosti težko oblikovati. V naravi je v mineralu berilu, Be3Al2(Si6O18), redkeje v euklasu, gadolinitu, hrizoberilu, aleksandritu in fenakitu. Dodatek berilija k bakrovim in železovim zlitinam (berilijevi broni) izjemno poveča njihovo trdoto, trdnost, elastičnost in neobčutljivost za višje temperature. Berilij uporabljamo kot okence za rentgenske žarke, deoksidacijsko sredstvo pri vlivanju bakra, konstrukcijski material pri gradnji reaktorjev. Nastaja pri elektrolizi. Iz berilijevega oksida, ki se tali pri 2530 °C, delajo aparate, odporne proti ognju, in fluorescenčne svetilke.

Sorodna gesla: aleksandrit | beril | berilijevi broni | berilioza | evklaz | fenakit | gadolinit | hrizoberil | lahke kovine | Mohsova trdota | zemljoalkalijske kovine


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek