zapornik, 1. pravo:oseba, ki prestaja kazen v zaporu.
Sorodna gesla: zapor2. jezikoslovje:eksploziv, okluziv, vrsta nezvočnika, ki je tvorjen z zaporo, tj. s pregraditvijo govorne cevi za čas trajanja glasu, na koncu pa jo govorec sunkovito odpravi, pri čemer pride do »poka«; v slovenskem knjižnem jeziku so zaporniki p–b, t–d, k–g.
Dostopnost