smreka (Picea), rod borovk; iglavci s štirirobimi, priostrenimi iglicami in visečimi storži, ki v zrelosti celi odpadejo (ne kot pri jelki, ko odpadejo posamezne storževe luske); v zmernem pasu razširjenih več kot 35 vrst. V Evropi je samonikla samo navadna smreka (Picea abies), do 50 m visoko drevo, uspeva predvsem v gorah do gozdne meje, v nižinah navadno zasajena. Les (smrekovina) je rdečkastobel, s svilnatim leskom in vonjem po smoli; beljava se komajda loči od neobarvane jedrovine. Branike so razločne, prehod iz ranega v markanten kasni les postopen. Smolni kanali pretežno v kasnem lesu in komaj opazni. Pogosti smolni žepi. Gostota ρ12–15 ≈ 450 kg/m3. Sicer pa velja zanjo in načelno za vse »iglavce«: ožje kot so branike, večji je delež kasnega lesa in trdnejši je les. Smrekovina je mehka, srednje trdna in žilava. Suši se lahko, brez pokanja in veženja in se po sušenju malo krči. Les ni trajen in se težko impregnira. Lahko se obdeluje, prav tako žeblja, vijači, lepi in površinsko obdeluje. Smrekovina je vsestransko uporabna: kot gradbeni les (žaganice, četrtaki), drogovi, opaž, pohištvo, stropne in stenske obloge, stopnice, sredice, luščen furnir, vezan les, vžigalice, kolarstvo, papir, lesna volna itd. Enakomerno rasla smreka z višjih leg z manjšim deležem kasnega lesa in zlasti z vboklimi letnicami (smreka »leščarka«) je nenadomestljiv material za pokrove godal in dna klavirjev. Iz smrekove smole pridobivajo kolofonijo in firnež, eterična olja iglic uporabljajo za inhalacijske terapije in odišavljenje mila, kopalnih soli, osvežilcev zraka idr. Omorika (Picea omorika) iz Srbije in Bosne ter številne ameriške vrste so pri nas gojene, npr. bodeča smreka (Picea pungens), bela smreka (Picea glauca) in sitka (Picea sitkaensis), vse tri z modrikastimi iglicami. V 19. st. so zaradi hitre rasti zasajevali goloseke s smrekami; posledica: siromašenje in zakisanost tal, preprečen normalni razvoj mešanega gozda.
Dostopnost