danska književnost, Saxo Grammaticus je ok. 1200 za temelj svojega dela Gesta Danorum, o zgodovini Danske po dinastijah, ki naj bi okrepilo identiteto mlade države, izbral ustno izročilo, mdr. junaške pesmi. V poznem srednjem veku so doživele razcvet viteške plesne balade (kämpeviser). S prevodom svetega pisma v danski jezik 1550 je dokončno zmagala reformacija; duhovno pesništvo je doseglo svoj vrh s psalmi Th. Kinga (1634–1703). S humanizmom se je začelo tudi razmišljanje o zgodovini (ponovno odkritje germanskega starega veka pri danskih in islandskih učenjakih 16. in 17. st.). Proti baročni preobloženosti 17. st. se je bojeval razsvetljenec L. Holberg, ki je s svojimi komedijami po Molièrovem zgledu ustvaril samostojno dansko gledališče. Toda že v prvi polovici 18. st. se je okrepil vpliv nemške izkustvene književnosti. Delovanje F. G. Klopstocka in njegovega kroga (1750–70) se je mdr. zrcalilo v delu J. Ewalda. Cilj danizma po padcu J. F. Struenseeja je bil osvoboditev izpod nemškega vpliva. Romantično gibanje je ok. 1802 posredoval H. Steffens. Po ločitvi Norveške od danske kraljevine 1814 se je razvilo v romantično obarvan bidermajerski slog (t. i. danska zlata doba); to je posebej opazno v delih A. G. Oehlenschlägerja. Najpomembnejši predstavniki bidermajerja in poetičnega realizma so N. F. S. Grundtvig, H. C. Andersen, St. St. Blicher in M. A. Goldschmidt; J. L. Heiberg in H. L. Hertz sta ustvarila bogato scensko gledališče; to je vplivalo tudi na H. Ibsena. Iz Kierkegaardove v teologiji zasnovane filozofije je naslednja doba prevzela strogo etično načelo »ali-ali«. G. Brandes je uvajal protimetafizična, pozitivistična stališča predvsem francoskih mislecev. V umetnosti se je ta vpliv obrnil v smer impresionizma (J. P. Jacobsen, H. Bang, H. Drachmann). Toda tokove fin de siècla so zamenjali novo religiozno gibanje (K. A. Gjellerup, J. Jørgensen), družbena kritika (H. Pontoppidan) in tudi delavski pisatelji (M. A. Nexø) ter kmečki pripovedniki (J. Aakjær). Pri generaciji iz obdobja med obema vojnama so bili v ospredju problemi sodobnega človeka (H. Kidde, O. Gelsted, T. Kristensen, J. Paludan, N. J. Petersen, M. Tejn). Druga svetovna vojna z nemško okupacijo je razvoj ovirala; uporniška književnost je bila strogo cenzurirana. Vrsta avtorjev je pisala o človeških problemih v okupirani državi (K. Munk, H. Scherfig, H. C. Branner). V drugo obdobje modernizma sodi generacija, ki se je po drugi svetovni vojni zbirala okoli revije Heretica ter se nagibala k fantastiki in simbolizmu (K. Blixen, Th. Bjørnvig, O. Wivel, O. Sarvig, V. Sørensen). Poleg predstavnikov tretjega obdobja modernizma, ki so uvajali eksperimentalno prozo, konkretno liriko in satirično gledališče (H. J. Nielsen, Per Højholt, I. Christensen, C. E. Soya) ter avtorjev problemskih in dokumentarnih del (Th. Hansen), so delovali tudi pripovedniki, ki so se zavestno vračali k realističnemu načinu prikazovanja (P. Seeberg, K. Rifbjerg, Ch. Kampmann).
Dostopnost