Jurčič, Josip, slovenski pripovednik, dramatik, časnikar, *4.3.1844 Muljava, †3.5.1881 Ljubljana; študiral klasično filologijo in slavistiko na Dunaju, se zaradi revščine posvetil pisateljevanju in časnikarstvu, glavni urednik Slovenskega naroda. Postavil temelje slovenskemu pripovedništvu, ga motivno in tematsko obogatil in v romantično zasnovo vključil realistične prvine. Začel z zapisi in preoblikovanjem ljudskih pripovedi (Spomini na deda, 1863), od folklore prešel k zgodovinski (Jurij Kozjak, 1864) in kmečki snovi (Domen, Tihotapec, 1865). V prvem slovenskem romanu Deseti brat (1866) je v zapleteno fabulo povezal vaško življenje z uveljavljanjem izobraženca. Po Levstikovi kritiki opustil skrivnostna naključja in posebneže in v realistični povesti upodobil trdnega kmeta (Sosedov sin, 1868). Z rahlo ironijo prikazoval meščansko življenje (roman Med dvema stoloma, 1876; značajevki Telečja pečenka, Pipa tobaka). V predmeščanskih romanih Doktor Zober (1876), Med dvema stoloma (1876), Cvet in sad (1868, 1877) izobražencem kmečkega izvora namenil gmotno trdnost in posest z dedovanjem ali ženitvijo. V romanu Lepa Vida (1877) obravnaval usodo ženske med dolžnostjo in svobodo, z zgodovinskimi pripovedmi namigoval na sodobne probleme (povest Hči mestnega sodnika, 1866, feljtonistični roman Ivan Erazem Tatenbach, 1873, Slovenski svetec in učitelj). Tudi humoreske (Kozlovska sodba v Višnji gori) in zgodovinski tragediji Tugomer (končal F. Levstik), Veronika Deseniška (1886).
Dostopnost