letališče (aerodrom), kompleks s površinami za vzletanje in pristajanje letal ter službe za nadzor, oskrbo in vzdrževanje. Glede na namen ločimo civilna, vojaška, športna ali mešana letališča. Civilna letališča so namenjena prometu potniških letal. Največja letališča so 20–40 km oddaljena od velikih mest in so pomembna mednarodna prometna vozlišča za javni zračni promet. Letališča so razdeljena na več delov. Najpomembnejša je vzletno-pristajalna steza; na njej letalo pred vzletom pridobi hitrost, po pristanku pa zavira. Sodobna letališča imajo več stez, tako da lahko pristane po več letal hkrati, obenem pa se lahko prilagajajo smeri vetra, saj mora pihati pri pristajanju proti letalu. Vzletno-pristajalne steze so široke 45–60 m, dolge do 4000 m (za večja reakcijska letala); pokrite so z betonsko oblogo; vezna steza jih povezuje z letališko ploščadjo. Na njej stoji (pogosto na sredi) potniški terminal, za opravljanje letaliških formalnosti, pri mednarodnih poletih pa tudi carinske preglede. Potniki vstopajo in izstopajo na letalo po premičnih stopnicah ali gibljivih hodnikih, ki jih je mogoče raztegniti do vrat letala. Kontrolni (nadzorni) stolp je navadno visoka zgradba, ki ima v zgornjem delu sobo s stekleno steno. Ta omogoča kontrolorjem (nadzornikom) letenja dober pregled nad letališči. V stolpu vodijo letala med vožnjo po veznih stezah, po vzletni stezi in v zraku, dokler ne zapusti zračnega prostora, za katerega je letališče odgovorno (zavarovanje zračnega prometa). V sklopu letališč so navadno delavnice (hangarji) za vzdrževanje in popravilo letal ter prostor za začasno parkiranje letal. Vsa sodobna letališča imajo vgrajene naprave za letalsko navigacijo, letalski radio ter instrumente, ki olajšajo pristanek oz. povečujejo varnost (npr. ILS, GCA). Za nadzor letov v širšem krogu okoli letališč uporabljajo radarje. Na letališču so tudi cevovodi, ki vodijo do priključkov na letališki ploščadi; tako je omogočena oskrba letal z gorivom. Vzletno-pristajalne steze so ponoči označene z belimi lučmi; začetek navadno označujejo zelene, konec pa rdeče luči. Dotikalna točka pristajalne steze je označena s svetlobno pristajalno preprogo, tj. številnimi belimi lučmi; razvrščene so prečno na stezo. Glede na tehnične lastnosti so letališča razvrščena v razrede in kategorije; ločijo se po dolžini in širini vzletno-pristajalnih stez, širini stez za premikanje letal ipd., po opremi (naprave za vzletanje in pristajanje), za posebna letališča pa veljajo še dodatna merila (npr. pri letališču za vodna letala tudi globina vode). Posebne kategorije letališč so npr. helidromi za helikopterje in hidrodromi za vodna letala ali amfibije, na določen način pa tudi letalonosilka oz. premično vojaško letališče. Letališča projektirajo in gradijo po posebnih tehničnih predpisih; ti upoštevajo tudi številne zahteve o urbanistični ureditvi širše okolice. Tako je npr. v podaljšku vzletno-pristajalne steze omejena višina stavb (20 km). Na tem območju ne smejo stati objekti, ki bi bili višji od predpisanih, na območju končnega doleta (ok. 7 km pred začetkom steze), pa naj bi stavb sploh ne bilo. Največje letališče na svetu (z ok. 60 mln. potnikov na leto) je O'Hare International v Chicagu, v Evropi pa Heathrow v Londonu (35 mln. potnikov na leto) in letališče Ren-Majna v Frankfurtu (25 mln. potnikov na leto). Veliko povečanje števila potnikov v minulem desetletju je številna letališča potisnilo do meja zmogljivosti. Načrtovane razširitve pogosto onemogočajo finančna sredstva ali močni protesti varuhov okolja (predvsem zaradi hrupa). Eden večjih evropskih gradbenih projektov je bilo letališče München-II (kot naslednik letališča München-Riem); leži 30 km s. od Münchna v Erdinger Moosu in je začelo delovati 17.5.1992. Eno večjih letališč načrtujejo v Južni Koreji, pribl. 60 km s. od Seula.
Dostopnost