mestno pravo (mestne pravice), pravo, ki se je izoblikovalo od 13. st. v srednjeveških mestih, najprej na podlagi privilegijev mestnih gospodov, pozneje kot avtonomna pravila (samouprava) ter zbirke občih sodb mestnih svetov. Pogosto so mesta sprejela pravo drugega mesta (matično pravo) in so tako nastale cele družine mest. Pomembno mestno pravo je bilo magdeburgško in lübeško; prvo je veljalo v velikem delu nemških v. dežel, drugo pa v baltskih mestih. Od prevlade absolutizma in centralnega organiziranja držav je mestno pravo urejalo predvsem ali zgolj komunalne zadeve. – Statute so od konca 13. st. sprejela tudi vsa istrska mesta (s staro tradicijo municipialne samouprave, ki je segala še v rimski čas); potrjevale so jih beneške oblasti. Mestni privilegij, ki ga je v začetku 14. st. Kostanjevici podelil vojvoda Henrik Goriško-Tirolski, je predstavljal vzorec za mestno pravo v Metliki, Črnomlju, Novem mestu, Kočevju in Ložu, čeprav Kostanjevica ni bila pristojna za pravo hčerinskih mest; podoben vpliv je imel ptujski statut iz 1376. Zbirko privilegijev, ki si jih je od 1320 pridobila Ljubljana, je 1566 kot knjigo privilegijev potrdil deželni knez.
Dostopnost