jaz (Jaz), 1. filozofija:samorazlikovanje zavesti od drugega, od ne-Jaza, torej od zunanjih predmetov, drugega človeka (ti), pa tudi (po psihoanalitičnem razlikovanju) od nezavednega (Ono). Pojem jaza, ki je bil v antični in srednjeveški filozofiji komajda navzoč oz. so ga obravnavali kot »dušo« ali »intelekt«, se je v novoveški filozofiji diferenciral: pri R. Descartesu je nedvomna eksistenca jaza izhodišče gotovosti o svetu; temu je nasprotoval D. Hume, saj po njem jaz ni empiričen predmet in mu zato ne moremo pripisati obstoja; opazujemo lahko zgolj zakonitosti vedenja, navad in okolja. Na to pojmovanje se danes sklicuje empirična psihologija. Za I. Kanta je jaz kot transcendentalna subjektivnost poslednji izvor vsega spoznanja; pri J. G. Fichteju je za svet konstitutiven absolutni jaz kot samodejavna – ustvarjalna enota, ki se kaže v medsebojnih spopadih individualnih zavesti in njihovih predmetov. Kar najbolj nepopačena rekonstrukcija tega procesa konstitucije s posameznimi akti zavesti v konkretnem jazu je cilj fenomenologije, za katero enotnost jaza ni nekaj logičnega ali predstavljivega, ampak jo posreduje intencionalnost. Nasprotno Drugi.
Sorodna gesla: Descartes, René | Drugi | fenomenologija | Fichte, Johann Gottlieb | Hume, David | intencionalnost | Kant, Immanuel | Ono | oseba | refleksija | subjekt2. psihologija:19. st. je po vzoru na filozofsko izročilo jaz pojmovala kot jedro zavesti; S. Freud pa ga je pojmoval kot psihično instanco, ki posreduje med nagonskimi potrebami organizma (Ono) in realnostjo oz. ponotranjenimi normami družbenega okolja (Nadjaz). V nasprotju s psihoanalitičnim modelom instanc humanistična psihologija pojmuje posameznika kot bitje, ki sebe in svet aktivno pojmovno razčlenjuje (razvija koncepte) na podlagi svojih izkušenj in skladno z njimi usmerja svoje vedenje; za to pojmovanje so uvedli pojem sebstvo (samopodoba).
Dostopnost