stoa [grško, stoa poikile, ‘pisana veža’ v Atenah], stoicizem, filozofska smer iz ok. 300 pr. n. š., ki jo je utemeljil Zenon mlajši; privrženci so se imenovali stoiki. Stoa je učila o enotnem svetu, v katerem je to, kar je stvarno, zgolj materialno; v njem se pretaka božanska pramoč. Vse na svetu je nujno in hkrati umno. Cilj človeka, ki ga določa nagon po samoohranitvi, je svobodna opredelitev za naravno in zato umno življenje. Srečo je mogoče doseči z vrlino, tj. z neobremenjenostjo s trpljenjem in ravnodušnostjo do vseh zunanjih dobrin. Stoa je bila blizu idejam o svetovnem državljanstvu in enakosti vseh ljudi. Veliko je prispevala tudi k spoznavni teoriji (vprašanje izvora splošnih pojmov), slovnici in stavčni logiki. K starejši stoi (ok. 300–200 pr. n. š.) poleg Zenona sodita še Kleant in Hrizip. Glavna predstavnika srednje stoe (150–50 pr. n. š.), ki je imela pomemben vpliv v Rimu, sta bila Panajtij in Pozejdonij. K mlajši stoi rimskega cesarstva pa mdr. prištevamo Seneko mlajšega, Epikteta in Marka Avrelija.
Dostopnost