latvijska književnost, če izvzamemo bogato, z ustnim izročilom ohranjeno ljudsko ustvarjanje, posebej pesmi, so se zasnove latvijske književnosti razvile šele pozno. Od reformacije naprej so si nemški pastorji prizadevali za nastanek knjižnega jezika (prevod Svetega pisma) ter duhovne poučne književnosti, vendar je šele narodno prebujenje po 1850 ustvarilo možnosti za razvoj književnosti; začetek pomenita lirika J. Allunansa (†1864) ter roman Doba revizorjev (Mērnieku laiki, 1879) bratov Reinisa in Matīssa Kaudzītesa (1839–1920, 1848–1926). Na prelomu stoletja prvi vrhunec z R. Blaumanisom in lirikom Jānisom Poruksom (1871–1911). Za klasiko latvijske književnosti velja vsestranski J. Rainis, ki je skupaj z ženo, pesnico Aspazijo (1868–1943), spadal k socialistično usmerjenemu novemu toku. Omeniti je treba še Aīda Niedra (1899–1972) s socialnokritičnimi in psihološkimi romani, prozaista Jānisa Akurātersa (1876–1937), pravljičarko A. Brigadere ter lirike in pripovednike Kārlisa Skalbeja (1879–1945), Edvartsa Virzo (1883–1940) in Aleksandrsa Grīnsa (1895–1941). Čeprav je bila latvijska književnost posebno v obdobju državne samostojnosti 1918–40 zahodno usmerjena, je ostala zvesta realistični tradiciji. Po sovjetski zasedbi (1944) se je – ob opiranju na tradicije 20. in 30. let – po 15 letih stagnacije postopoma osvobajala okovov sovjetskega realizma: Ojars Vācietis (1933–83), Imants Ziedonis (*1938), Mara Zālīte (*1952), Alberts Bels (*1938), Vizma Belševica (*1931) idr. Številni pisatelji so latvijsko književnost razvijali v emigraciji v z. Evropi, ZDA in Avstraliji; pridružili so se jim predstavniki generacije, ki je odraščala v tujini, med njimi Linards Tauns (1922–63), Andrejs Irbe (1924–2004) idr. Od perestrojke in predvsem od ponovne pridobitve samostojnosti sta se obe smeri v latvijski književnosti, ki sta se 45 let razvijali po samostojnih poteh, znova združili.
Dostopnost