svila (naravna svila, prava svila), najplemenitejše tekstilno vlakno; izloča jo gosenica gojene sviloprejke, ko iz ok. 3000–4000 m dolge svilene niti izdela kokon, da bi se zabubila. Nit je iz fibroina, ki je obdan z lepljivim, pogosto obarvanim sericinom (svilenim klejem), debela je 8–15 µm in ima gostoto ok. 1,35–1,37 g/cm3; dolžinska masa je navedena v enoti denier; 9000 m dolga svilena nit tehta pribl. 1 g. Pred pridobivanjem svile bube v kokonih zamorijo s toploto (npr. vročo paro), nato pa kokone zmehčajo v vroči vodi in zatem niti strojno odvijejo. Za 1 kg surove svile je potrebno 7–9 kg posušenih kokonov. Svilene niti (surovo svilo ali grež) nato spredejo po običajnem postopku (predenje) v enojno prejo, nato pa še posukajo v organzin, tramo ali razl. druge svilene sukance, iz katerih lahko stkejo tkanine. Svilene tkanine so zelo trdne; imajo močan, prijeten lesk, se malo mečkajo, dobro zadržujejo toploto in lahko sprejemajo vlago iz zraka, celo do 30 % svoje mase. Surova svila še vsebuje svileni klej, zato ima naravno barvo. Ko klej odstranijo z vročo milnico (degumiranje), dobijo degumirano (cuite) svilo. Svila z ostanki sericina je svila souplé; s formaldehidom obdelana je svila écru. S kokona je mogoče odviti le do ok. 900 m niti, in to le iz srednjega dela kokona. Zunanjo plast tvorijo zmedene niti (kosmata svila) in tudi notranja plast ni iz enakomerno položene niti, zato ti dve plasti kot tudi kokone, neprimerne za odvijanje, predelajo kot kratka vlakna (svila šap). Pri tkanju dajejo prednost vezavam, ki poudarijo lesk svile (npr. atlasova vezava). K najfinejšim tkaninam sodita voile in šifon, ki sta lahki, skoraj prozorni tkanini. Dokazi za proizvodnjo svile na Kitajskem izvirajo že iz 2600 pr. n. š. (svilna pot); veliko pozneje je sviloprejka prišla v Evropo (gojili so jo predvsem v Italiji in j. Franciji). Manj kakovostno svilo pridobivajo iz kokonov različnih divjih sviloprejk (tussah).
Dostopnost