danska glasba, od 16. st. je bila kraljeva kapela v Københavnu osrednji dejavnik glasbenega življenja na Danskem; v 17. st. so se pojavili tuji, predvsem angleški (John Dowland in William Brade) in italijanski vplivi (posredovali so jih H. Schütz in danski učenci Giovannija Gabrielija). D. Buxtehude, ki je sicer zrasel na Danskem, ni deloval doma, temveč v Lübecku. Svojevrstna danska umetna glasba je nastala šele v 19. st. (Christopher E. F. Weyse, Johan P. E. Hartmann, Niels W. Gade, Peter A. Heise). Najpomembnejši skladatelji v začetku 20. st. so bili C. E. F. Horneman, P. E. Lange-Müler, A. Enna, A. Hamerik in največji skandinavski skladatelj po E. Griegu C. A. Nielsen. Med mlajšimi skladatelji je treba omeniti tele: Knudåge Riisager, Niels Viggo Bentzon, F. Hoffding, E. Hamerik, Knut Jeppesen (tudi pomembni muzikolog), S. E. Tarp, J. Jersild, S. S. Schulz, Vagn Holmboe in Sven-Erik Bäck.
Dostopnost