koroški plebiscit, ljudsko glasovanje (10.10.1920) o prihodnosti dela j. Koroške. Vprašanje je bilo, ali bo pripadel ta del Avstriji ali Jugoslaviji (kraljevini SHS). Skladno z odločitvijo pariške mirovne konference (30.5.1919) in saintgermainsko mirovno pogodbo (10.9.1919) je bilo plebiscitno ozemlje razdeljeno na j. cono A pod jugoslovansko (Podjuna in Rož, 1768 km2) in cono B pod avstrijsko upravo (Celovec z okolico, 352 km2); v tej naj bi izvedli plebiscit, le če bi se v coni A odločili za jugoslovansko kraljevino. Priprave na glasovanje je vodila mednarodna plebiscitna komisija s sedežem v Celovcu. Avstrijska propaganda je poudarjala zgodovinsko povezanost Koroške z Avstrijo, prednosti avstrijske demokratične ureditve pred jugoslovansko monarhično, »srbsko« in »balkansko«, gospodarska odvisnost j. Koroške od središč v osrednjem delu dežele, nasilno ravnanje jugoslovanskih oblasti z delavstvom v osrednji Sloveniji in delom prebivalstva cone A. Koroškim Slovencem so številne uradne avstrijske izjave zagotavljale popolno enakopravnost in zaščito. Tako je pri koroškem plebiscitu tudi vsaj 10.000 Slovencev (predvsem socialdemokratsko in liberalno usmerjenih) oddalo svoj glas za Avstrijo. Na ozemlju cone A (še 1910 slovenščino kot pogovorni jezik navedlo 69,18 % prebivalcev, 1846 pa še 96,5 %) je imelo glasovalno pravico 39.291 ljudi. 37.636 udeležencev plebiscita (udeležba kar 95,79 %) je oddalo 37.304 veljavnih glasov. 15.279 glasovnic ali 40,96 % je bilo oddanih za Jugoslavijo, 22.025 ali 59,04 % za Avstrijo. Ta je zato lahko zasedla celotno ozemlje, čeprav je na ozemlju j. od Drave nekaj malega več glasov dobila Jugoslavija.
Dostopnost