tehnika [grško techne, ‘spretnost, umetnost’], v širšem pomenu razvoj, izdelava in uporaba raznovrstnih orodij in delovnih postopkov (npr. slikarske tehnike, tehnike pomnjenja); v ožjem pomenu sistematično raziskovanje, konstrukcija in uporaba bolj zapletenih orodij, strojev in naprav, ki temeljijo na znanstvenih spoznanjih, postopki izdelave novih predmetov in snovi (npr. umetnih mas idr. materialov). Kot razmeroma nezavarovano bitje s šibkimi instinkti si je človek že od pradavnine prizadeval izboljšati svoje življenjske razmere in povečati možnosti za preživetje. Pri tem se je postopoma naučil uporabljati predmete, ki jih je našel v naravi, na osnovi zbranega znanja pa ustvarjati nove in jih prilagoditi svojim potrebam. Svoje omejene sposobnosti je želel razširiti z uporabo predmetov, ki izkoriščajo zakone narave. Z njimi je postopoma razširil področje svojega delovanja in se podal v okolja, ki jim po naravi ni bil prilagojen (podvodni svet, zrak, vesolje). Svet, ki ga je človek prikrojil svojim potrebam, je tudi posledica osnovnega človekovega nagona po spoznavanju novega in želje po tekmovanju z naravnimi silami. Svojo voljo in moč je preskušal z ustvarjanjem konkretnih stvari, katerih namena včasih ni poznal ali pa jih v resnici ni potreboval, koristnost se je pogosto pokazala šele veliko pozneje. V sodobnih industrijskih družbah tehnični predmeti in pripomočki spremljajo in v veliki meri zapolnjujejo celotno človekovo okolje. Človekove izkušnje in celó znanstveno presojanje stvarnosti so odvisni od tehnik, ki jih uporablja pri opazovanju, merjenju in opravljanju poskusov. Tehnični razvoj posamezne družbe je zelo odvisen od njenega odnosa do okolja, njenih nazorov ter političnih in socialnih razmer, v veliki meri pa velja tudi narobe: visoka razvitost industrije omogoča izbiro načinov življenja, ki imajo čim manj škodljivih vplivov na okolje in družbo. Vsaka družba iz celotnega znanja izloči in uporabi predvsem tiste dele, ki se ji zdijo koristni, potrebni, uresničljivi in ekonomsko smiselni. Sodobno tehniko lahko v grobem razdelimo na naslednja področja: rudarstvo in metalurgijo (pridobivanje in predelava surovin), strojništvo (izdelava pogonskih in obdelovalnih strojev, finomehanika), gradbeništvo (graditev objektov, cest, prekopov, nasipov), prometno tehniko (izdelovanje letal, motornih vozil in železnic, ladij, načrtovanje prometnih sistemov), elektrotehniko (energetika, elektronika, telekomunikacije, avtomatika, krmilna tehnika, računalništvo), optiko (izdelava optičnih naprav, svetil), klimatizacijsko tehniko (graditev sistemov za ogrevanje in ohlajanje), procesno tehniko (predelava in obdelava surovin, pridobivanje novih snovi), tekstilno tehniko (izdelava prediv, tkanje blaga, krojenje in šivanje oblačil), tehniko tiskanja in reproduciranja (tiskarstvo, fotografska in filmska tehnika), raketno tehniko (izdelava raket, izstrelišč, satelitov, načrtovanje in vodenje vesoljskih poletov), jedrsko tehniko (izdelovanje energetskih in raziskovalnih reaktorjev, medicinskih naprav in pripomočkov), gensko tehniko (naprave za raziskovanje in obdelava genskega zapisa živih bitij). Številne tehnike se med seboj prepletajo ali dopolnjujejo ena z drugo.
Zgodovina Kulturno in tehnično stopnjo razvoja prazgodovinskega človeka ocenjujemo po orodju (predvsem kamnitem) ter obdelanosti in načinu uporabe orodja. Kulture stare in srednje kamene dobe so imenovane predvsem po značilnostih najdišč, poznejše kulture pa tudi po značilnih tehničnih potrebščinah in uporabljenih materialih (npr. bronasta doba). Osnovne mehanske strojne elemente (npr. vzvod, valj, poševna ravnina oz. klin, ponekod kolo) in pomembnejša ročna orodja (npr. sekira, kladivo, žaga) so poznali že v prazgodovini. Antika je prinesla nekaj pomembnih spoznanj v matematiki, statiki in mehaniki (vodni in parni tlak), ki pa niso zelo pripomogla k razvoju delovnih in pogonskih strojev; ročno delo je bilo zaradi obilice sužnjev poceni, zato se raziskovanja, ki bi zagotovila nadomestilo zanje, niso zdela potrebna. Poznavanje zakonov statike pa je zelo vplivalo na razvoj gradbeništva; nastajala so vse večja mesta – napajali so jih vodovodi in povezovale magistralne ceste. Razvito je bilo centralno ogrevanje s toplim zrakom, uvedena steklena okna. Nastala je tudi vrsta tehnik, potrebnih za graditev vojaških naprav. Postopna odprava suženjstva v zgodnjem srednjem veku je prinesla višjo ceno praktičnim ročnim spretnostim, poleg tega pa so ljudje začeli izkoriščati moč živali, vetra in vode. Velikega pomena sta bila odkritje smodnika in razvoj knjigotiska. Za razcvet znanstveno-tehničnega mišljenja v renesansi imajo največje zasluge vsestranski umetniki in inženirji, ki so teoretično in praktično delovali na zelo razl. področjih (F. Brunelleschi, L. B. Alberti; Leonardo da Vinci). Dojeli so povezanost naravnih zakonov in postavili temelje eksperimentalnih naravoslovnih znanosti. Njihova odkritja so pogosto precej prehitevala potrebe tedanje dobe, zato so jih le redko lahko upoštevali v praksi. Eksperimentalno raziskovanje in razvoj mehanskih sklopov, obdelovalnih orodij in strojev sta bila temelj za nastanek delovnih in pozneje pogonskih strojev. Najpomembnejši je bil parni stroj (ob koncu 18. st.). Omogočil je hiter kopenski promet (železnica), omogočil prevoz precej večje količine ladijskega tovora in omogočil večjo hitrost plovbe, s tem pa pospešil industrializacijo in nadaljnji razvoj tehnike. Temeljne zakone in uporabnost elektrike so spoznali že v začetku 19. st., vendar so vse osnovne električne stroje (elektromotor, generator, telegraf) razvili do te mere, da so postali uporabni v praksi, šele ok. 1850. Izum elektronke (ok. 1908) je omogočil razvoj elektronike in telekomunikacij, izum tranzistorja 1948 pa zmanjšanje sestavnih delov elektronskih naprav, tako da so ti porabili tudi precej manj energije. To je razširilo področje uporabe elektronike in omogočilo izdelavo hitrih krmilnih in računskih avtomatov ter računalnikov. Plinski motor je ok. 1860 nastal kot različica parnega stroja, nato pa se je kmalu razvil v lahke in zmogljive pogonske agregate za motorna vozila in letala. Na razvoj raketne tehnike in jedrske tehnike (sprva samo za vojaške namene) je zelo vplivala druga svetovna vojna. Iz uničevalnih bomb z raketnimi motorji so se razvile velike rakete, ki so omogočile raziskave vesolja in vesoljske polete. Jedrska tehnika je razvila nove načine za pridobivanje energije, vendar jo je nesreča v Černobilu precej zavrla in izzvala številne polemike. Zaradi nje in zaradi varčevanja s fosilnimi gorivi postajajo vse pomembnejši viri obnovljive energije, npr. sevanje sonca in veter. Tehnika je zelo vplivala na način življenja in vrednote sodobnega človeka. O pomenu, smislu in potrebnosti številnih tehničnih dosežkov, ki obremenjujejo okolje, so mnenja znanstvenikov zelo razl. Nekateri menijo, da mora človek razviti popolnoma nov odnos do tehnike in njenih pridobitev. Od 70. let se znanstveniki ukvarjajo tudi z gensko tehniko, sporno, visoko produktivno vejo znanosti, ki odpira možnosti, vendar tudi nevarnost manipuliranja z dedno substanco.
Dostopnost