• Išči po:
Kongo Kinšasa (uradno ime République démocratique du Congo, Demokratična republika Kongo), 1971–97 Zair (uradno ime République du Zaïre, Republika Zair), država v osrednjem delu ekvatorialne Afrike, med atlantsko obalo in Srednjeafriškim tektonskim jarkom.

časovni pas srednjeevropski čas (zahodni del država) oz. srednjeevropski čas + 1 ura (vzhodni del)
površina 2,344.858 km2, S–J 2100 km, V–Z 1900 km
prebivalstvo 50,3 mln., 5 preb./km2, letna rast 3,2 %, življenjska doba 52 let
glavno mesto Kinšasa, 6,8 mln. preb., 307 m nad morjem, ob Pool Malebu, razširitvi spodnjega toka Konga
upravna razdelitev 10 provinc in okrožje glavnega mesta; vodijo jih imenovani komisarji
članstvo v organizacijah OZN (od 1991; kot Zair od 1960), AU, Organizacija držav ob Nilu, AKP
uradni jezik francoski; nadregionalni deželni jeziki (»narodni jeziki«) so lubski, kongovski, lingalski in svahilski
denarna enota frank (oznaka CFD)


Naravne razmere
Po površini je Kongo Kinšasa tretja največja država Afrike. Obsega v. del Kongovske kotline; v notranjosti se spusti do 300 m nad morjem, pokrivajo jo mladi nanosi, obdana je s planotami iz kristalinskih kamnin. Država je povezana z Atlantskim oceanom prek ozkega koridorja, ki poteka prek Gvinejskega višavja (na Z). Vodnata reka Kongo teče kot ravninska reka po kotlini, imenovani po njej, na obeh straneh ekvatorja; na obrobju kotline se zoži na samo 225 m; v Atlantik se izliva skozi najožji del koridorja v širokem estuarju; plovnost preprečujejo številne brzice v koridorju. Na J segajo v državo obronki Lundskega višavja (s Katanškim višavjem in hrbtom Mitumba, visokim do 1890 m), na S pa severnoekvatorialno višavje. Na V poteka meja po srednjeafriškem višavju; to je bilo zaradi tektonskih premikov v terciarju prepolovljeno. V Srednjeafriškem tektonskem jarku je veliko jezer: Kivu, Albertovo, Edvardovo in Tanganjiško jezero; državna meja poteka po sredini tektonskega jarka. V masivu Ruvenzori je najvišji vrh države (Margherita, 5109 m); tam je lava ustvarila vulkansko gorovje; na meji z Ruando je še nekaj aktivnih vulkanov (Virunga).
Severna polovica države ima ekvatorialno podnebje. Temperatura je vse leto ok. 25 °C, količina padavin pa 2000 mm (v hribovitem v. delu do 3000 mm). V Kongovski kotlini je vlaga več kot 90 %. Sušno obdobje na J z velikimi temperaturnimi nihanji traja od maja do septembra (količina padavin 1200–1500 mm na leto). Približno polovico površine (osrednji del Kongovske kotline) pokriva tropski deževni gozd, na območju poplavnih površin pa uspeva močvirnati gozd s palmami. Na območju s. in j. obronkov višavij prehaja tropski gozd v vlažno savano z galerijskimi gozdovi ob rekah; v sušnem j. delu države sta sušni gozd (miombo) in suha savana. Ob izlivu reke Kongo so gozdovi mangrove. V državi je več narodnih parkov in rezervatov za divjad.

Prebivalstvo
Prebivalstvo je etnično in jezikovno zelo raznoliko. Prevladujejo (70 %) bantujska ljudstva (Lubi, Kubi, Kongi, Mongi idr.). Na S se naseljujejo Sudanci in Niloti, na V hamitske skupine, v deževnih gozdovih S in SV pigmejci. 1993 je zaradi nemirov večina Evropejcev zapustila državo. V državi je več 100.000 beguncev iz sosednjih držav (večinoma iz Ruande). Število prebivalcev se hitro povečuje; v 25 letih bo lahko dvakrat večje. Država je demografsko raznolika: nekatera območja so pregosto naseljena, druga pa nenaseljena. Območje glavnega mesta Kinšasa je tako zelo gosto naseljeno, v ekvatorialnem pasu in na JV pa živi le 10 preb./km2. V mestih živita več kot dve petini prebivalcev. Slabih 50 % prebivalcev je kristjanov (katoličani); velik pomen imajo tradicionalni običaji. Približno polovica prebivalcev je pripadnikov naravnih verstev; 1 % je muslimanov. Šolski sistem je še vedno oblikovan po belgijskem modelu iz obdobja kolonializma; obvezno šolanje traja od šestega do enajstega leta. Osnovno šolanje konča manj kot polovica šoloobveznih otrok. Kljub spodbujanju razvoja šolstva in izobraževanju odraslih je še vedno ok. 30 % državljanov nepismenih. 1971 je bila ustanovljena Nacionalna univerza Zaira (UNAZA), in sicer z združitvijo univerz Kinšasa, Lubumbashi in Kisangani; te so zdaj spet samostojne visokošolske ustanove.

Državna ureditev
Po ustavi Zaira iz 1978 (spremenjena 1980) je Kongo Kinšasa predsedniška republika. Predsednik države je izvoljen za sedem let; hkrati je tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil. Pravni sistem je oblikovan po francoskem zgledu in na podlagi afriškega tradicionalnega prava; vrhovno sodišče je v Kinšasi. Od 1978 splošna vojaška obveznost. Od 2000 je v državi zgolj provizorično deloval parlament 300 poslancev, 2006 pa so sprejeli novo ustavo.

Gospodarstvo
Država sodi med najravnejše na svetu, čeprav ima zaradi naravnih bogastev velike možnosti za razvoj. Gospodarstvo obremenjujejo pomanjkanje in zastarela tehnična oprema, slabo upravljanje, korupcija, velika inflacija, razbohotena birokracija in nerazvita infrastruktura. Čeprav ima vodilno vlogo rudarstvo, se večina prebivalcev ukvarja s kmetijstvom. Prevladuje gospodarstvo za zadovoljevanje domačih potreb; razširjeno je še požigalniško poljedelstvo. V Kongovski kotlini pridelujejo poleg najpomembnejšega živila (maniok) še batate, jam, banane, riž, palmova jedra, palmovo olje, sladkorni trst, čaj, kakav, kavčuk in kavo (najpomembnejši izvozni izdelek). V savanah pridelujejo predvsem bombaž, koruzo, proso, arašide in stročnice. Zaradi muhe ce-ce živinoreja ni pomembna, razen v višje ležečih delih (planota Lunda, severovzhod). Domače potrebe po ribah, mlečnih izdelkih in žitih pokriva država z uvozom. Pomemben je rečni ribolov (ribe so pomemben vir beljakovin za prebivalstvo). Les razen ob spodnjem toku Konga le malo izkoriščajo; plemeniti les je pomemben za izvoz.
Rudarstvo je razvito na območju pokrajine Katanga, kjer je šestina svetovnih zalog bakra. Tam so tudi polovica svetovnih zalog kobalta, velike količine kositra, cinka, mangana, volframa in kadmija, v manjših količinah še železo in premog. Na SV države pridobivajo zlato in srebro, na območju reke Cassai pa industrijske diamante. Od 1975 na priobalnem območju črpajo nafto. Industrija bi za hitrejši razvoj potrebovala boljšo izkoriščenost vodnih možnosti; doslej je izkoriščenih le 10 %. Najpomembnejše so talilnice na območju Katange in kemijska industrija. Država ima poleg lesnopredelovalne industrije še živilsko (olje, pivo in drugi napitki, sladkor), tobačno, tekstilno, usnjarsko, obutveno industrijo ter industrijo gradbenega materiala in kovinskih izdelkov. Industrijska središča so Kinšasa, Matadi, Kisangani, Bukavu in Kalémié.
Prometno omrežje je razmeroma dobro razvito, zaostaja pa za potrebami. Primanjkuje asfaltiranih cest in mostov prek številnih rek. Železniško omrežje je priključeno na benguelsko železnico (Benguela) in južnoafriško železniško omrežje. Reke so plovne v dolžini 13.700 km; na obrobju Kongovske kotline je treba za prevoz uporabiti železnico zaradi brzic in slapov na rekah. Reka Kongo je plovna od atlantske obale proti notranjosti (160 km) tudi za velike ladje. Najpomembnejše pristanišče je Matadi. Mednarodna letališča so Kinšasa, Lubumbashi, Kisangani, Goma in Bukavu; v državi je še več kot 40 drugih letališč, poleg teh pa še veliko pristajalnih stez. Turizem je omejen na glavno mesto in narodni park med jezerom Kivu in Albertovim jezerom.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 1,7 mlr. USD, 610 USD na prebivalca
delež po panogah (2001, ocena) kmetijstvo 10 %, industrija 48 %, storitvene dejavnosti 42 %
uvoz (2001) 725 mln. USD
izvoz (2001) 2,6 mlr. USD
zadolženost v tujini (1999, ocena) 5 mlr. USD


Zgodovina
1482 je Diego Cão odkril mogočno bantujsko kraljevino Kongo, takrat je obsegala tudi dele današnje Angole; v naslednjih stoletjih močan vpliv Portugalcev. 1880–84 je belgijski raziskovalec H. M. Stanley po naročilu belgijskega kralja Leopolda II. raziskal porečje reke Kongo. Konferenca o Kongu (Berlin 1884/85) je celotno območje opredelila za nevtralno in neodvisno državo pod suverenostjo Leopolda II. Zaradi nasprotovanja Velike Britanije so pravice do Konga prenesli na Belgijo; tako je država 1908 postala kolonija (Belgijski Kongo). Območje Ruanda Urundi so 1920–60 kot mandatno ozemlje Društva narodov oz. mandatno ozemlje OZN prisodili belgijski upravi Konga. Po razglasitvi neodvisne republike (30.6.1960) so se pojavile težnje posameznih delov po odcepitvi, predvsem M. Tshombe v Katangi, izbruhnile so vojne med plemeni in spopadi med strankami (P. Lumumba); v reševanje sporov je posegla tudi OZN (D. Hammarskjöld). 1965 so se umaknile zadnje enote OZN; istega leta je po vojaškem državnem udaru prevzel oblast general Mobutu (pozneje Mobutu Sese Seko). Združil je državno ozemlje, 1967 pa ustanovil stranko Ljudsko revolucionarno gibanje (MPR) in začel obsežno podržavljanje. 1971 se je država uradno preimenovala v Zair. V drugi polovici 70. let invazija upornikov v rudarski provinci Katanga, nemiri so bili ustavljeni s tujo pomočjo. Tudi v 80. letih so državo pretresali nemiri in upori. Od 1991 vse več ljudi nezadovoljnih zaradi zavlačevanja demokratizacije, vsesplošne korupcije in poglabljanja gospodarske krize. Mobutu je veliko državnega bogastva prenesel na svoje bančne račune v tujini, živel zelo razsipno, država pa se je vse bolj pogrezala v revščino in se spremenila v eno najbolj revnih držav na črni celini.
Septembra 1996 je vodenje opozicijskih sil prevzel L. D. Kabila; cilj: strmoglavljenje predsednika Mobutuja. Od konca januarja 1997 so Kabilovi uporniki – ob podpori ugandskih, ruandskih in angolskih enot – prodirali po vsej državi. Upornike je podpiralo tudi prebivalstvo in Kabilo slavilo kot osvoboditelja. Kabila je zavrnil vse kompromise in zahteval Mobutujev odstop; 16.5.1997 se je Mobutu odrekel oblasti in zapustil državo (zatekel se je v Maroko, kjer je tudi umrl). Naslednji dan so v Kinšaso vkorakali Kabilovi uporniki. Kabila je državo preimenoval v Demokratično republiko Kongo in se razglasil za predsednika države s skorajda neomejnimi pooblastili: predsednik države je hkrati tudi obrambni minister, mesto predsednika vlade so odpravili. Upor proti Kabili je izbruhnil že 1998. Kabilo so, tudi z neposrednim vojaškim posegom, podprle Angola, Namibija in Zimbabve, upornike pa Uganda in Ruanda. Ko so Kabilo 2001 ubili v atentatu, je oblast prevzel njegov sin Joseph. Po več neuspešnih poskusih so aprila 2003 podpisali mirovni sporazum in večinoma na severovzhod države so prišle mirovne enote; tuje enote so se umaknile do 2004. Stanje v državi, kjer so bogata nahajališča kolumbita, rudnine, ki jo potrebujejo predvsem naprave za mobilno telefonijo in računalniki, je še vedno kaotično.

Umetnost
Zahodni del države (izliv reke Kongo) je eno najpomembnejših središč afriške umetnosti; tam so umetniški predmeti, manjše število mask in majhnih figur iz lesa (phemba) ter figur iz kamna (mintadi). Pri sosednjih plemenih: figurice, predmeti iz slonove kosti, poslikane obredne maske, krste poglavarjev, maske iz lesa, slonove kosti, abstraktni predmeti iz barvnih kovin, podobice poglavarjevih žena. Na V (območje Maniema) in JV, pa tudi v osrednjem delu države prevladujejo Kubi in Lubi s pomembno tradicijo skulptur in izvirnih mask (Kubi). Umetnost na SV je izražena v oblikovanju in dekoraciji orodja, nekaj je tudi skulptur (Azandi, Mangbetujci). Na severozahodu Kongovske kotline izdelujejo maske in mitološke podobice.

Sorodna gesla: Angola | Azandi | Benguela | Cão, Diego | ekvatorialna Afrika | Hammarskjöld, Dag | Kabila, Laurent Désiré | Katanga | Kinšasa | kolumbit | Kongo | kongovska kriza | Kubi | Lubi | Lumumba, Patrice | Mangbetujci | miniaturne maske | mintadi | Mobutu Sese Seko | Pendejci | phemba | Stanley, sir Henry Morton | Svobodna država Kongo | Tshombe, Moise


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek