centralna sila, sila, ki deluje med telesoma in leži na njuni zveznici, npr. gravitacijska sila (gravitacija) ali elektrostatična sila (elektrostatika) med nasprotno nabitima delcema. Navor centralne sile med dvema točkastima telesoma je enak nič, saj centralna sila enega delca drugega lahko le privlači ali odbija, ne more pa ga zasukati. Velikost centralne sile navadno pada s kvadratom razdalje med delcema. Dve prosti telesi, med katerima deluje centralna sila, se pospešujeta proti gibalnemu središču, ki leži na zveznici teles (centralno gibanje). Oddaljenost gibalnega središča od teles je odvisna od razmerja mas obeh teles in sovpada s težiščem sistema. V sistemu, kjer ima eno telo znanto večjo maso od drugega, gibalno središče približno sovpada s težiščem večjega telesa. Majhno telo, ki se v bližini večjega giblje z neko začetno hitrostjo, se zaradi centralne sile med njima giblje po elipsi. Pri tem opiše zveznica med njima (radij vektor) v enakih časovnih razmikih enake površine (zakon o konstantni ploskovni hitrosti, ki ustreza drugemu Keplerjevemu zakonu). Tako se gibljejo npr. planeti v Sončnem sistemu in Luna okrog Zemlje. Krožno tirnico Lune okrog Zemlje lahko razstavimo v premočrtno gibanje Lune zaradi vztrajnosti in prosti pad pod vplivom centralne sile, ki je posledica gravitacijskega privlaka med Zemljo in Luno. Namišljen odsek poti Δ s1 ustreza premočrtnemu gibanju med točkama A in B, odsek Δs2 padanju zaradi gravitacije. Obe gibanji se sestavita, tako da Luna v resnici prispe v točko C. To gibanje ustreza kroženju z radijem r, splošneje pa gibanju po elipsi.
Dostopnost