islamska filozofija, filozofija, ki se je v 7. st. oblikovala iz povezave islama s helenistično zaznamovano kulturo Perzije. V nasprotju z evropsko srednjeveško filozofijo so islamski filozofi razvili obsežno prevajalsko dejavnost; prevedli so vsa najdena Aristotelova dela in jim dodali številne novoplatonistične komentarje. V središču islamske filozofije je bilo vprašanje, kako uskladiti tradicijo grške filozofije (predvsem Aristotela) z religioznim razodetjem. Znana komentatorja Aristotelovih in Platonovih del sta bila zlasti Alkindi in Alfarabi (9./10. st.); največji mislec v. islama je bil Avicenna (11. st.). Novoplatonistični motivi so vplivali zlasti na sufizem, mistično smer islama. Fanatična religiozna renesansa je v 13. st. skoraj uničila filozofsko tradicijo. – Na filozofijo zahodnega islama (v mavrski Španiji) je vplivalo predvsem judovsko mišljenje. Med svojim kratkim razcvetom (v 12. st.) je pri sholastičnih filozofih vzbudila zanimanje za antično filozofijo. Njeni glavni predstavniki so bili Avempace, Abubaker in zlasti Averroes. Od 16. st. se je islamska filozofija razvijala predvsem v s. Indiji (najprej pod kraljem Akbarjem); v 19. st. so poleg Indije prišle nove spodbude tudi iz Egipta.
Dostopnost