Jupiter (Iuppiter), 1. mitologija:najstarejše in najvišje božanstvo Rimljanov, prvotno indoevropski bog svetlobe in neba, tako kot Zevs, s katerim so ga pozneje enačili; tudi bog bliskov (Fulgur), grmenja (Tonans) in neurij, ki prinašajo dež (Pluvius), nadalje varuh zveze Latinov (Latiaris), čuvar in utrjevalec državnega reda in rimske oblasti (Stator, Custos, Conservator); tudi bog zaprisege in porok religiozno sklenjene poroke (confarreatio). Posvečene so mu bile ide. Kot Optimus Maximus (najvišji in najboljši) je bil skupaj z Junono in Minervo čaščen v templju na Kapitolu v Rimu, njegovem najpomembnejšem kultnem mestu.
Sorodna gesla: Cerera | četrtek | ide | Junona | Juturna | Kapitol | konfareacija | Minerva | Saturn | Termin | Vejovis | Zevs2. astronomija:znak ♃, največji planet našega Osončja; za Soncem, Luno in Venero najsvetlejše telo na nebu; njegov navidezni premer se spreminja glede na oddaljenost od Zemlje (588–967 mln. km) od 50" do 30", navidezni sij od – 2,4m do – 1,4m; njegov ekvatorski premer znaša 142.800 km (tj. 11 premerov Zemlje), polarni premer je za 8700 km krajši (sploščenost 0,061). Jupiter se zavrti v 9 urah, 50,5 minute, obkroži pa Sonce po le malo ekscentrični elipsi v 11,86 leta s srednjo hitrostjo 13,1 km/s. Masa Jupitra je 318 mas Zemlje, gostota pa samo 1,33 g/cm3 (malo več kakor gostota vode). Težnostni pospešek na Jupitru znaša 2,65 pospeška na Zemlji, ubežna hitrost 57,5 km/s. Atmosfera Jupitra se stalno spreminja (nastanek oblačnih prog), kar je vidno tudi z Zemlje; od 1878 opazujejo Veliko rdečo pego, ki obsega področje 40.000 × 15.000 km. Atmosfero Jupitra sestavlja verjetno pretežno vodik, manj amoniak in metan, oblaki na temperaturi –125 °C so iz kristalov amoniaka. Sam planet je verjetno večidel iz trdnega vodika, helija in ledu, gostota njegove sredice pa ustreza gostoti jedra Zemlje. Radijsko sevanje Jupitra v decimetrskem območju in občasni izbruhi v metrskem območju kažejo, da ima Jupiter močno magnetno polje. Od 1973 se je Jupitru približalo nekaj ameriških vesoljskih sond (Pioneer 10, Voyager 1 in 2). Presenetljive izsledke sta posredovali sondi Voyager marca oz. julija 1979, ko sta leteli mimo Jupitra na razdalji ok. 300.000 km. Poleg izrednih posnetkov Jupitra z velikanskimi oblačnimi tvorbami sta naredili ostre posnetke Jupitrovih satelitov in bližnje okolice planeta; na teh posnetkih so odkrili nadaljnje doslej neznane satelite. Senzacionalno je bilo odkritje, da ima tudi Jupiter, tako kot Saturn in Uran, kolobar (trojni) na razdalji 1,8 polmera južno od središča planeta, širok 800 km. Po eni od teorij je obstoj kolobarja pogojen z vulkansko dejavnostjo Jupitrovega satelita Io. Oktobra 1989 so iz ameriškega vesoljskega taksija vtirili sondo Galileo, ki je dosegla Jupiter ob koncu 1995. V bližini planeta se je del sonde ločil, spustil v njegovo atmosfero in do svojega uničenja zaradi visokega tlaka posredoval podatke o fizikalnih in kemičnih lastnostih atmosfere. Drugi del sonde se je vtiril okoli Jupitra in je do oktobra 1997 raziskoval planet in njegove satelite z oddaljenosti manj kakor 1000 km. Opustili so ga septembra 2003, ko je zoglenel v atmosferi Jupitra.
Dostopnost