antinomija [grško],
1. logika: izjava, ki je veljavna hkrati s svojo negacijo, torej protislovna.

Sorodna gesla: Russellova množica
2. pravo: nasprotje, navzkrižje med pravnimi pravili (npr. eno pravilo dovoljuje, drugo pa prepoveduje enako ravnanje).

Sorodna gesla: prioriteta
3. filozofija: I. Kant je (v delu Kritika čistega uma) izpostavil štiri klasične antinomije, da bi pokazal, kako se um pri svojem prizadevanju misliti to, kar je brezpogojno, nujno zaplete v protislovja. V kritiki Kanta je G. W. F. Hegel to dilemo omejil na reflektirajoči razum, ker je ta sposoben integrirati protislovni pomen. V logiki so se antinomiji poskušali izogniti z razlikovanjem med objektnim jezikom in metajezikom. Vendar je K. Gödel dokazal, da tudi tako ni mogoče doseči konsistentnosti celotnega sistema matematike in logike.

Sorodna gesla: aporija | Gödel, Kurt | Hegel, Georg Wilhelm Friedrich | Kant, Immanuel | logika | metajezik


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek