• Išči po:
Burkina Faso (do 1984 Republika Zgornja Volta, francosko Haute-Volta), celinska država v z. Afriki; obkrožajo jo države Mali, Slonokoščena obala, Gana, Togo, Benin in Niger.

časovni pas srednjeevropski čas – 1 ura (zahodnoevropski čas ali GMT)
površina 274.000 km2, V–Z 850 km
prebivalstvo 11,6 mln., 42 preb./km2, letna rast 2,7 %, življenjska doba 47 let
glavno mesto Ouagadougou, 710.000 preb., 300 m nad morjem, v suhi savani v osrednjem delu države
upravna razdelitev 30 provinc (po 1984/85), gosto poseljen osrednji del države je razdeljen na več provinc
članstvo v organizacijah OZN (od 1984; od 1960 kot Zgornja Volta), AU, CEDEAO, UMOA, AKP, OIC
uradni jezik francoski; glavni pogovorni mosijski, bambarski in fulski
denarna enota frank CFA/BCEAO (oznaka XOF)


Naravne razmere
Država leži j. od Sahare, ok. 500 km oddaljena od Atlantskega oceana. Obsega ravnike (250–300 m nad morjem) v povirju Volte. Tam poteka razvodje med Nigrom in Volto. Največji del obsega velika afriška pokrajina Sudan; na S sega Burkina Faso delno v sahel. Nizki ravniki s številnimi osamelci se raztezajo prek države v smeri JZ–SV. Na JZ prevladujejo peščeni ravniki; dosežejo več kot 700 m nad morjem (Pic de Nakourou, 749 m), na V se pokrajina počasi znižuje do doline Nigra. Več kot 20 rek teče proti J, toda le Črna Volta ima ves čas vodo. Podnebje je v srednjem in južnem delu države tropsko, občasno vlažno (deževna doba maj–september), na S pa skoraj vse leto večinoma suho. V sušni dobi piha harmatan, saharski puščavski veter. Povprečna letna temperatura je 27–30 °C; proti S so temperaturna nihanja močnejša. Količina padavin se zmanjšuje v smeri od J (na leto 1000–1300 mm) proti S (400–500 mm). Zaradi podnebnih razmer so nastala tri vegetacijska območja: puščavska savana s trnastim grmičevjem na S (sahel) prehaja v osrednjem delu v suho savano, poraslo z akacijami in kruhovcem, ta pa na J v vlažno savano; ob rekah se širijo galerijski gozdovi. Burkina Faso ima skupaj s sosednjima državama Niger in Benin dva narodna parka.

Prebivalstvo
Prebivalstvo sestavljajo številna sudanska ljudstva. Največja in politično najmočnejša skupina so stalno naseljeni temnopolti Mosijci (polovica skupnega števila prebivalcev) v osrednjem delu države. Omeniti je treba tudi Bobe na SZ, Senufe in Lobijce na JZ, Gurunsijce na J in Gurme na V. Na S živijo še nomadski Fulani, berberski Tuaregi in Songajci; ti se ukvarjajo z nomadsko živinorejo. Še bolj pestra kot etnična sestava je sestava jezikov in narečij; najbolj razširjen je mosijski (tudi morejski) jezik. Ok. 5000 tujcev, predvsem Francozov, živi v mestih. Osrednji del države je zelo gosto poseljen (pribl. 400 preb./km2 v osrednji provinci), sv., v. ter j. in z. deli pa so redko poseljeni. Veliko število prebivalcev Burkine Faso (1,5–2 mln.) dela v sosednjih državah, predvsem v Slonokoščeni obali. Prebivalci so predvsem pripadniki naravnih verstev, vse več pa je pripadnikov islama. Ok. 10 % je kristjanov (predvsem katoliških) Izobraževanje še ni dovolj razvito. Šola je sicer obvezna, vendar so sredstva za izobraževanje majhna; veliko prebivalcev je nepismenih (85 %). V Ouagadougouju je edina univerza v državi (ustanovljena 1974).

Državna ureditev
Po razglasitvi neodvisnosti so se režimi pogosto menjavali, tako da je bilo veliko političnih kriz. Ustava iz 1977, po kateri je Burkina Faso postala predsedniška republika, je bila razveljavljena po državnem udaru 1983. Junija 1991 je bila na referendumu sprejeta nova ustava; na čelo države je postavila predsednika; izvoljen je za sedem let. Parlament ima 107 poslancev; izvoljeni so za pet let. Po državnem udaru je oblast prevzela vojska. Stare sodne organe so 1983 zamenjala revolucionarna ljudska sodišča. Po novi ustavi naj bi bila sodišča neodvisna.

Gospodarstvo
Burkina Faso sodi med najrevnejše države afriške celine. Razvoj zavirajo ne le neugodna lega in slabe naravne možnosti, ampak tudi omejen notranji trg, pomanjkljiva izobrazba prebivalstva in neurejene politične razmere. Temelj gospodarstva je kmetijstvo, predvsem živinoreja (govedo, koze, ovce). 90 % prebivalcev se ukvarja s kmetijstvom; pridelujejo večinoma za svoje potrebe (pogosti goloseki). Rodovitna zemlja je le na JZ in v posameznih dolinah ob rekah; najpomembnejše pašne površine so v sušnih delih na SZ. Pridelujejo proso, koruzo, riž, sladkorni trst, rastline s stročnatimi in gomoljastimi plodovi, ki pri zadostni količini padavin, ko letine ne prizadene suša, zadoščajo za domače potrebe. V državi spodbujajo razvoj rečnega ribolova. Požigalništvo in sekanje lesa sta zelo zmanjšala obseg gozdnih površin. Pogozdovanje se še ni začelo. Država izvaža izključno kmetijske pridelke: bombaž (50 % vrednosti izvoza), živino in mesne izdelke, sezam, arašide in tobak. Naravna bogastva so slabo izkoriščena zaradi pomanjkljive infrastrukture. Pri Tambau (sahel) so bogata nahajališča mangana, pri Tin Hrassanu velike zaloge apnenca. 1966 opuščeno kopanje zlate rude pri kraju Poura so 1984 obnovili. Znana so tudi nahajališča titana, vanadija, urana in fosfatov. Električno energijo pridobivajo v elektrarnah na nafto in v nekaj manjših hidroelektrarnah. Industrija je sicer slabo razvita, ukvarja se predvsem s predelavo kmetijskih pridelkov (tekstilna industrija, industrija konzerv, oljarne, mlini za žito, klavnice, pivovarne, rafinerije sladkorja). K temu sodijo kovinski obrati in obrati za predelavo lesa in tovarne cementa. Pomembnejši mesti sta Ouagadougou in Bobo-Dioulasso. Prek edine železniške proge med Ouagadougoujem in pristaniščem Abidjan (1145 km; 520 km na območju Burkine Faso) v Slonokoščeni obali ima Burkina Faso izhod na morje. Nadaljuje se graditev proge proti S prek Tambaa (za prevoz manganove rude) do Tin Hrassana. Za izvoz je pomembno oddaljeno pristanišče Lomé v Togu. Pomembna je cesta, ki poteka v smeri V–Z in povezuje Niamey (Niger) prek ozemlja Burkine Faso z Bamakom (Mali). Ustaljene so tudi cestne povezave s Slonokoščeno obalo, Gano in Togom. Ouagadougou in Bobo-Dioulasso imata mednarodni letališči. Turizem ni razvit zaradi slabe infrastrukture.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 2,9 mlr. USD, 250 USD na prebivalca
delež po panogah (2000) kmetijstvo 31 %, industrija 28 %, storitvene dejavnosti 41 %
uvoz (2001, ocena) 580 mln. USD
izvoz (2001, ocena) 265 mln. USD
zadolženost v tujini (1999) 1,5 mlr. USD


Zgodovina
Prvo državo ob zgornjem toku Volte so ok. 1300 ustanovili Mosijci. Na to območje so prišli verjetno iz v. Afrike. Obstajala je do 19. st., 1896 pa je kraljevina Ouagadougou morala sprejeti francoski potektorat; 1919 se je ta država združila z drugimi današnjimi deli države v francosko kolonijo Zgornja Volta, vključeno v upravno skupnost Francoska Zahodna Afrika. 1932 so jo razdelili med sosednje države, 1947 pa ponovno združili; 1956 je Zgornja Volta dobila avtonomijo, 1958 se je na podlagi izida referenduma odločila za pripadnost Francoski skupnosti; 5.8.1960 je postala neodvisna republika. Po državnem udaru 1966 so jo do začetka 80. let vodili predvsem pripadniki vladajoče stranke. 1983 je po državnem udaru postal predsednik države Thomas Sankara, ki je začrtal marksistično usmeritev. 1984 se je spremenilo ime, poleg tega pa so bila zemljišča podržavljena. Sankara je bil ubit v državnem udaru. 1987 je prevzel oblast major B. Compaore. 1991 odmik od socializma in uvedba večstrankarskega sistema. Predsedniške in parlamentarne volitve 1991/92 je opozicija bojkotirala, ker predsednik ni dopustil demokratične alternative. Compaore je bil izvoljen tudi 1998, obtožujejo ga avtokratskega načina vladanja in korupcije.

Sorodna gesla: Bobi | Compaore, Blaise | Dogoni | Francoska skupnost | Francoska Zahodna Afrika | Fulani | Lobijci | Mosijci | Ouagadougou | Sudan | Tuaregi | zahodna Afrika


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek