indijski jeziki, označitev za tri skupine: 1. indoarijski jeziki: govori jih skoraj 75 % prebivalcev Indije, v Pakistanu, Bangladešu, Nepalu in na himalajskih območjih, na Šrilanki (singalski jezik), zunaj Azije pa Romi in Sinti. Najstarejša stopnja indoarijščine je stari iranščini soroden staroindijski jezik, jezik Ved; iz narečja, ki se je nekoliko razlikovalo od stare indijščine, se je razvil klasični knjižni jezik sanskrt. Srednjo indoarijščino so govorili že ustanovitelji džainizma in budizma in je znana iz napisov Ašoke; srednji indoarijski jeziki so pali, jezik cejlonskega budističnega kanona in več prakrtov; od prakrtov sta najpomembnejša džaini-maharaštri in šauraseni; prakrt apabhramša kaže prehod k staremu bengaliju in staremu hindiju (iz 10. st.), najstarejšim oblikama novih indoarijskih jezikov. Med temi so poleg hindijskega in urdujskega jezika najbolj razširjeni in v ustavi priznani regionalni jeziki tudi bengalski, maratski, gudžaratski in orijski jezik; 2. dravidski jeziki: nearijska jezikovna skupina, ki prevladuje na J Indije (Dravidi), se je zgodaj razcepila na s. dravidščino, osrednjo dravidščino (posebno pomemben teluški jezik v Andra Pradešu) in na j. dravidščino (posebno pomembni malajalski, tamilski in kanareški jezik); 3. mundski jeziki: jeziki, izrinjeni na mejno območje zveznih držav Bihar, Bengalija, Orisa in Madhja Pradeš; posebno pomembni santalski in monsko-kmerski jeziki (narečja v Asamu) kot ostanki z. avstroazijske jezikovne skupine.
Dostopnost