• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran
Južna Afrika (afrikanško uradno ime Republiek van Suid-Afrika, angleško Republic of South Africa, Republika Južna Afrika), država na skrajnem J afriške celine; na J in JV jo obliva Indijski, na JZ pa Atlantski ocean. Sosednje države so Namibija, Bocvana, Zimbabve, Mozambik ter Svazi in Lesoto. K njej sodijo tudi Otoki princa Edvarda v Indijskem oceanu.

časovni pas srednjeevropski čas + 1 ura
površina 1,221.037 km2, S–J 1400 km, V–Z 1700 km
prebivalstvo 43,1 mln., 35 preb./km2, letna rast 2,4 %, življenjska doba 63 let
glavno mesto Pretoria, 1,1 mln. preb., 1400 m nad morjem, na severovzhodu države; sedež parlamenta je Cape Town, sodne oblasti Bloemfontein
upravna razdelitev 9 provinc
članstvo v organizacijah OZN (od 1945 kot Južna Afrika), SADC, AU, Britanska skupnost narodov
uradni jezik angleški, afrikanški, zulujski, kosijski, secvanski, severno- in južnosotijski, congijski, svazijski, ndebelijski, vendski
denarna enota rand (oznaka ZAR)


Naravne razmere
Obala ima malo naravnih pristanišč, le v j. delu močneje razčlenjena; dolga je ok. 3000 km; rt Agulhas je najjužnejša točka afriške celine. V zaledju ozkih priobalnih ravnic se površje proti notranjosti strmo vzpenja v veliko robno stopnjo; v j. delu značilna stopnjasta pokrajina, ki se konča na 1000–1400 m visokem višavju, imenovanem Highveld. Ta se na S še nekoliko vzpne v pokrajini Witwatersrand na J Transvaala in v posameznih gorskih vencih, nato pa se spusti v veliko kotlino Kalahari. Vzhodni del robne stopnje sestavljajo Zmajevo gorovje z več kot 3000 m visokimi vrhovi, ki sodijo med najvišje vzpetine na celini j. od visokih vulkanskih pogorij v v. Afriki. Na J države leži med robno stopnjo in notranjostjo Kaplandije kotlina Karu. Veliki reki Oranje s pritokoma Vaal in Limpopo zaradi neenakomerne višine vode in brzic nista plovni; to velja tudi za vse druge krajše vode, ki tečejo proti obema oceanoma.
Podnebje je subtropsko: na Z sušno, na V pa vroče in vlažno. Vzhodni del v povezavi z jv. pasatom dobi glavnino dežja poleti. Pozimi so bolj namočene le j. vzpetine v Kaplandiji, ker so pod vplivom z. zračnega kroženja; to jim daje značilnosti sredozemskega podnebja. Največ padavin (2000 mm na leto) dobijo gorovja na JV. V notranjosti v. dela države pade 500–800 mm dežja, na skrajnem SV, ob reki Limpopo, pa ga ne pade niti 400 mm. Kotlinski Karu leži v padavinski senci, ter na sušnem Z, tako da pade samo 100 mm padavin, na skrajnem SZ pa še manj. Notranjost lahko prizadenejo hude suše, saj je količina padavin v posameznih letih različna. Podnebne razmere pa so veliko ugodnejše na v. obali (pod vplivom toplega Mozambiškega morskega toka) kot na z., kjer pod vplivom hladnega Benguelskega toka nastaja gosta megla, padavin pa skorajda ni. Povprečna letna temperatura je večidel pod 18 °C, v višjih legah robne stopnje pa le 10 °C. V Kalahariju so zabeležili tudi vročinske valove z več kot 40 °C. Temperature še najmanj nihajo na območju Cape Towna. Višje lege so kljub močnejšim dnevnim temperaturnim nihanjem za življenje belih priseljencev izjemno ugodne. Naravno rastlinstvo sta zelo spremenila požiganje in čezmerna paša. Na Highveldu prevladuje savana z redkim drevjem; v. in s. od Witwatersranda prehaja v sušno stepo, na vlažnih pobočjih gora in bolj namočenem V pa uspevajo gozdovi. V pozimi namočenem jz. delu države je značilno zimzeleno sredozemsko rastlinstvo. V zaledju, v pokrajini Karu, prevladujejo nizka zelišča in grmovje (karujsko rastje), z. obala pa je puščavska s skromnim rastlinstvom (aloje in sukulenti). Da bi zavarovali rastlinski in živalski svet, so ustanovili več narodnih parkov in zavarovanih območij; med njimi Krügerjev narodni park.

Prebivalstvo
Prevladuje črnsko prebivalstvo s 75-odstotnim deležem. Največ je bantujskih ljudstev in plemen; najštevilnejša so Zulujci, Kosi (vsako z več kot 6 mln. ljudmi), Soti (severni in južni Soti), Cvani, Congi (Šangani), Svazijci, Ndebeli in Vendi. Belcev (Buri, nizozemsko-spodnjenemškega, francosko-hugenotskega in britanskega rodu) je ok. 13 %, ok. 10 % je mešancev (kleurlingi oz. coloureds), potomcev belcev, Bantujcev, Hotentotov in deloma Malajcev, 3 % pa je Azijcev (večidel Indijcev). Temelj več desetletij trajajoče stroge politike rasnega razlikovanja (apartheid) je bilo brez dvoma prizadevanje bele manjšine, da ohrani politično in gospodarsko premoč nad črnsko večino. Šele sredi 80. let 20. st. je začela vlada ustvarjati pogoje za postopno odpravo politike apartheida, ki jo je mednarodna skupnost skoraj brez izjeme obsojala. Eden najpomembnejših ukrepov je bila razveljavitev zakonskih določil (1991) o popisu prebivalstva; z njimi so od 1950 vse prebivalce razporedili v natančno določene skupine (črnce, belce, mešance, Indijce) in podskupine. Prav tako ne velja več določba, ki črnskemu prebivalstvu prepoveduje lastništvo zemlje; razveljavljena je tudi določba, ki je predpisovala strogo ločevanje stanovanjskih četrti, tako da lahko črnsko prebivalstvo zdaj živi tudi v nekdanjih stanovanjskih četrtih za nebelce (t. i. townshipih), tj. zunaj naselitvenih območij za črnsko prebivalstvo, t. i. bantustanov. Deset bantustanov je tako izgubilo svoj status in so znova sestavni del Južne Afrike. Na območju nekdanjih bantustanov (zavzemali so 14 % vsega ozemlja države) živi približno polovica vseh črncev.
Rudarsko in industrijsko središče države je območje Pretoria-Witwatersrand (z Johannesburgom); to je tudi najgosteje naseljeno območje. Druga pomembna gosto naseljena območja so v mestnih aglomeracijah Cape Town, Durban-Pinetown in Port Elizabeth-Uitenhage. V mestih živi večina vseh belcev, Azijcev in mešancev; mestnega prebivalstva je skoraj 60 %. V novejšem obdobju živi v mestih tudi vse več črncev; največje črnsko območje je Soweto pri Johannesburgu. Ok. 60 % ljudi je kristjanov, od teh je polovica pripadnikov nizozemske reformirane Cerkve in 10 % katolikov; preostanek sestavljajo anglikanci, protestanti, metodisti, prezbiterijanci in pripadniki drugih krščanskih ločin. Pomembno vlogo imajo številne črnske neodvisne Cerkve, saj imajo čedalje več vernikov. Azijci so večinoma hinduisti, nekaj pa je tudi muslimanov. Pomemben je tudi delež ateistov.
V izobraževalnem sistemu je bilo uvedeno strogo rasno razlikovanje na vseh izobraževalnih ravneh. Šolanje je bilo obvezno le za belce, mešance in Indijce od 7. do 16. leta starosti; zdaj načrtujejejo desetletno obvezno šolanje za vsakega otroka. Večji del zasebnih šol je v rokah Cerkev. Prej je strogo rasno ločevanje vladalo tudi na univerzah (skupaj 17), vendar so te zdaj odprle vrata vsem, ne glede na barvo kože. Precej odraslih ljudi je še vedno nepismenih (13 %), predvsem med črnsko večino.

Državna ureditev
Po ustavi iz 1996 je Južna Afrika demokratična republika v okviru Britanske skupnosti narodov, s splošno volilno pravico, ne glede na barvo kože. Parlament sestavljata narodna skupščina in senat. Narodna skupščina ima 400 poslancev; polovico jih volijo iz regionalnih list, polovico iz narodne liste. Senat ima 90 sedežev, sestavlja ga po deset predstavnikov iz devetih provinc. Predsednik države imenuje ministre in veleposlanike, je tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil; nadomeščata ga podpredsednika, ki ju imenujeta najmočnejša in druga najmočnejša stranka narodne skupščine. Predsednika vsakih pet let izvoli narodna skupčina. Pravosodje je urejeno po rimsko-holandskem zgledu, v posameznih prvinah vpliv britanskega prava.

Gospodarstvo
Južna Afrika je edina prava industrijska država na afriški celini. Sicer pa je značilna velika razlika v razvitosti med industrijskimi mesti na eni in kmetijskim podeželjem, poseljenim s črnskim prebivalstvom, na drugi strani. Kljub temu da je bila država dolgo izpostavljena gospodarskim sankcijam, ki jih je mednarodna skupnost sprejela kot protest proti politiki rasnega razlikovanja, se je resničnim negativnim posledicam vedno izognila. Razmere za kmetijstvo v državi niso posebno ugodne. Večji del države je sušen, posledice občasnih hudih suš pa so katastrofalne. Mnoge kulture je mogoče pridelovati le z umetnim namakanjem. Tako so zgradili številne sodobne namakalne sisteme z velikimi jezovi; posebno pomemben je bil Načrt Oranje, saj so znatno povečali zmogljivosti umetnega namakanja. Velik problem je tudi močna erozija prsti. Kmetijstvo zadovoljuje večji del potreb notranjega trga po hrani, velik del pridelkov pa je namenjen tudi izvozu na tuja tržišča. Obdelovalna zemljišča pokrivajo le 11 % skupne površine države, več kot 80 % pa poraščajo nekultivirani pašniki. Črnsko prebivalstvo v nekdanjih bantustanih je bilo večidel odvisno od tega, kar je pridelalo samo, dobro opremljene in tržno usmerjene velike kmetije pa so bile izključno v lasti belcev.
Najpomembnejša kultura je koruza; Južna Afrika je največji pridelovalec koruze v Afriki. Drugi pomembni pridelki so pšenica, sladkorni trst in sadje, predvsem v Kaplandiji je razvito tudi vinogradništvo. V kmetijstvu je pomembna še pridelava perutnine, govedine, mleka in mlečnih izdelkov; pomembni izdelki so tudi volna, ovčja in goveja koža. Gozdovi poraščajo le odstotek površja države, zato v državi velike površine pogozdujejo. Ribolov so morali zaradi čezmernega ulova v prejšnjih letih precej omejiti.
Južna Afrika sodi med države, najbogatejše z rudami, in največje dobaviteljice rud na svetovnem tržišču. Ima celo daleč največje zaloge nekaterih rud na svetu. Po vrednosti je v ospredju zlato (Južna Afrika je najpomembnejši svetovni proizvajalec); največ ga pridobijo na J Transvaala in na S Svobodne države Oranje. Prav tako je najpomembnejša dobaviteljica urana (deloma je stranski proizvod v rudnikih zlata), platine (uporablja se predvsem za avtomobilske katalizatorje) in diamantov (pri mestu Kimberley). Pomembna sta tudi pridobivanje črnega premoga (posebej v Transvaalu), železove rude, bakra, kroma, mangana, niklja, vanadija, titana, antimona, kositra in srebra; pridobivajo tudi azbest, pirit, fosfate, soli, apno idr. Nafte doslej še niso odkrili, v priobalnem pasu zaliva Mossel pa so našli zemeljski plin. Najpomembnejši vir energije je premog. Iz njega pridobivajo tudi sintetična pogonska goriva. Danes raznovrstna industrija je začela nastajati v večjem obsegu šele po drugi svetovni vojni. Najpomembnejša industrijska središča so območje Johannesburga v pokrajini Witwatersrand, Cape Town, Durban in Port Elizabeth. V zadnjem času so začeli izvajati program razpršene industrializacije, tako da je ta segla tudi na območja nekdanjih bantustanov. Najpomembnejše industrijske panoge so živilska, kemijska, tekstilna (oblačila), čevljarska, strojna in avtomobilska industrija, železarstvo, jeklarstvo, ladjedelništvo in industrija gradbenega materiala. Za izvoz so najpomembnejši zlato (kovanci), diamanti, uran in druge rude, kmetijski pridelki (meso, volna, koruza, pšenica, vino) ter različni industrijski polizdelki in končni izdelki. Med izdelki, ki jih uvozijo, so predvsem stroji in razne naprave, avtomobili in kemijski izdelki.
Prometno omrežje je tako znotraj države kot v vlogi povezovalca s sosednjimi državami dokaj sodobno in učinkovito. Polovica železniškega omrežja z razmeroma ozkimi tiri je elektrificirana. Približno tretjina vseh cest ima asfaltno prevleko. Najpomembnejša obmorska pristanišča so Durban, Port Elizabeth, Cape Town in East London. Najpomembnejši mednarodni letališči sta pri Durbanu in Johannesburgu.
Turizem je postal pomemben vir zaslužka. Najpomembnejši turistični cilji so narodni parki ter zavarovana območja z raznovrstnim rastlinskim in živalskim svetom, dolga obala z mikavnimi plažami in privlačna mesta.
Vlada ANC si prizadeva za fiskalno disciplino, zmanjšanje primankljaja in trdnost randa. 1998 je gospodarstvo prizadela finančna kriza, gospodarsko rast, 1994–2001 povprečno 2,79 % letno, pesti 30 % brezposelnost.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 107,6 mlr. USD, 2500 USD na prebivalca
delež po panogah (2000, ocena) kmetijstvo 3 %, industrija 31 %, storitvene dejavnosti 66 %
uvoz (2001, ocena) 28,1 mlr. USD
izvoz (2001, ocena) 32,3 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001, ocena) 25,5 mlr. USD


Zgodovina
Ko je 1652 Nizozemec Jan van Ribek ustanovil pomorsko oporišče, zdajšnji Cape Town, so na območju Južne Afrike živeli Bantujci, Nami in Grmičarji. Potem so se začeli priseljevati Nizozemci, Francozi in Nemci. Njihovi potomci, Buri, so se 1779–1878 proti Bantujcem bojevali kar v devetih »kafrskih« vojnah. Po britanski priključitvi Kaplandije (1814) in Natala (1843) in potem ko je britanska vlada odpravila suženjstvo, se je v t. i. »velikem pohodu« ok. 12.000 Burov (voortreckerjev) preselilo na S in konec 30. let oz. na začetku 40. let 19. st. zasnovalo republiko Svobodna država Oranje – že 1848 jo je zasedla Velika Britanija – ter Transvaal, ki je postal 1852 neodvisen. Velika Britanija ga je priključila natanko četrt stoletja pozneje (1877); to je bil vzrok za vstajo Burov pod vodstvom Paulusa (»Ooma«) Krügerja 1881. Zaradi gospodarskih interesov je 1899 izbruhnila burska vojna. Po porazu Burov je njihova država 1902 postala britanska kronska kolonija, 1910 pa so jo povezali v novo državo, Južnoafriško unijo. Med vladavino Južnoafriške stranke (1910–19 predsednik vlade L. Botha, 1919–24 J. Ch. Smuts) se je unija v prvi svetovni vojni v v. in jz. Afriki bojevala na strani zaveznikov; tako ji je 1920 Društvo narodov prepustilo skrbništvo nad nekdanjo Nemško Jugozahodno Afriko (današnja Namibija). 1924–39 je bil predsednik vlade J. B. M. Hertzog (Narodna stranka). Zavzemal se je za popolno neodvisnost države, hkrati pa je zelo omejil odločanje nebelega prebivalstva. Na volitvah 1948 je zmagala »prečiščena« Narodna stranka pod vodstvom D. F. Malana; ta stranka je dodatno zaostrila rasno razlikovanje. To je bil vzrok za huda nasprotovanja v OZN in 1961 je država izstopila iz Britanske skupnosti narodov. 31.5.1961 je bila na referendumu sprejeta odločitev o ustanovitvi Južne Afrike. Odpor Afriškega narodnega kongresa (ANC) in Panafriškega kongresa (PAC) politiki rasnega razlikovanja je bil nasilno zadušen, obe organizaciji pa so razglasili za nelegalni. Pod predsednikom vlade B. J. Vorsterjem (1966–78) so nekateri bantustani razglasili samostojnost, vendar pa je mednarodna skupnost ni nikoli priznala (Transkei 1976, Bophuthatswana 1977, Venda 1979, Ciskei 1980). Politika apartheida je doživela svoj vrhunec; številne diskriminacijske zakone so strogo uresničevali. Predsednik vlade P. W. Botha (1978–84, 1985–89 predsednik države z izvršno oblastjo) je poskušal nasprotja umiriti z gospodarskimi reformami »z vrha«. Njegov reformistični koncept, s katerim je želel porazdeliti oblast, ne da bi pri tem bela manjšina izgubila oblast, je poskušal razcepiti črnska odporniška gibanja in za sodelovanje z oblastjo pridobiti t. i. zmerno krilo. Takšna politika je imela dve neugodni posledici: vlada se je znašla pod močnim pritiskom rasistične bele desnice (približno četrtina vseh belcev) na eni ter razočaranega črnskega prebivalstva na drugi strani. Vlada se je odzvala tako, da je nekoliko popustila pri nekaterih omejitvah za črnsko prebivalstvo, hkrati pa je z zakonodajo pridobila skoraj neomejeno moč »varnostnega aparata« (poostrena cenzura medijev, izgoni novinarjev, množične aretacije itd.); posledica je bil izbruh nezadovoljstva 1986. Močno se je zamajala politika bantustanov, povečale so se težave v gospodarstvu, neuspešen pa je bil tudi poskus razvrščanja prebivalstva po »rasah«. Novi predsednik države in vlade F. W. De Klerk je od prihoda na oblast 1989 poskusil izvesti nov politični koncept z aktivno udeležbo opozicije. Omogočil je izpustitev uglednih voditeljev ANC, legalizacijo ANC, PAC in drugih prepovedanih organizacij, omejil politično moč policije in vojske, prav tako pa je priznal neodvisnost Namibije. Politično opozicijo so predstavljale krovna organizacija Združena demokratska fronta (UDF), Narodna fronta (NF), ANC in PAC. Med posameznimi organizacijami so izbruhnila huda nasprotja, ki so do 1994 zahtevala na tisoče žrtev. Pri tem so bila v ospredju nasprotja med UDF in stranko Inkatha pod vodstvom zulujskega voditelja ter predsednika vlade bantustana Kwazulu M. G. Buthelzezija. N. Mandela se je po izpustitvi iz zapora izkazal kot najbolj kooperativen voditelj črncev. Dosegel je sporazum o prvih svobodnih in enakopravnih volitvah v državi. Z njimi so formalno odpravili prevlado belcev in politiko apartheida, Mandela pa je postal predsednik države. Mandela in De Klerk sta bila nagrajena z Nobelovo nagrado za mir. S političnim preobratom se je končala tudi zunanjepolitična osamitev države: 1994 je bila vključena v Organizacijo afriške enotnosti in ponovno v Britansko skupnost narodov. V procesu utrjevanja mlade demokracije sta vsekakor pomembna izvedba komunalnih volitev in sprejem nove ustave (1996). 1999 je na volitvah spet zmagal ANC, Mandelo je zamenjal T. M. Mbeki; tako ANC kot Mbeki sta zmagala tudi na volitvah 2004. Zaradi visoke stopnje okužbe s HIV (vsak deseti državljan) je vlada 2003 uvedla obsežen program boja proti tej bolezni, poskušajo pa tudi znižati visoko stopnjo kriminala.

Sorodna gesla: apartheid | bantustan | Botha, Louis | Botha, Pieter Willem | Buri | burska vojna | Buthelezi, Mangosuthu Gatsha | Cvani | De Klerk, Frederik Willem | Hertzog, James Barry Munnick | južna Afrika | južnoafriška književnost | južnoafriška vinorodna območja in vina | Kalahari | Karu | Kimberley | Kosi | Krügerjev narodni park | Lesoto | Malan, Daniel François | Mandela, Nelson | Mbeki, Thabo Mvuyelwa | Načrt Oranje | Oranje | Otoka princa Edvarda | Smuts, Jan Christiaan | Soti | Soweto | Svazi | Vorster, Balthazar Johannes | Zmajevo gorovje | Zulujci


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek