polarografija, elektrometrični postopek za določanje (in izločanje) raztopljenih kovin. V njej sta dve elektrodi iz živega srebra, nanju pa je priključen vir enosmerne napetosti spremenljive velikosti. Ko se napetost veča, se iz raztopine postopno izločajo kovinski ioni, in sicer v zaporedju, kot ga določa napetostna vrsta. Pri tem se v skokih povečuje tok skozi raztopino. Pri elektrolizi raztopine, v kateri so ioni Ni2+, Fe2+ in Zn2+, se med živosrebrno in referenčno elektrodo skokovito povečuje električni tok; ta se vsakokrat, ko napetost med elektrodama preseže izločilno napetost posamezne kovine, poveča. Prva se izloči najbolj plemenita kovina, v tem primeru nikelj (pri napetosti –0,25 V). Po redukciji nikljevih ionov ostane tok enak vse dotlej, dokler napetost ne preseže izločilne napetosti železa (–0,44 V). Takrat se jakost toka spet poveča zaradi železovih ionov, ki začnejo potovati po elektrolitu. Ob povečevanju napetosti se nato jakost toka ne spreminja, dokler napetost ne doseže izločilne napetosti cinka (–0,76 V). Polarografijo je razvil J. Heyrowsky.
Dostopnost