izraz,
1. psihologija: izražanje (nenamerno ali namerno) duševnega dogajanja v predmetnih podobah, v ožjem pomenu izražanje notranjih stanj ali procesov (razpoloženj, čustev, afektov, konfliktov) v telesnih pojavih, vedenju, dejanjih. Posebej pomembni so spontani izrazni gibi; dojeti in razumeti jih skušajo izrazna umetnost (mimika, gestika in pantomimika); vključuje tudi vodenje glasu, način govorjenja in pisanja (grafologija). Z izrazno umetnostjo so se ukvarjali že v antiki; moderni sta bili fiziognomika (nauk o spoznavanju človekove osebnosti iz potez obraza; J. K. Lavater) in frenologija; izoblikovali sta psevdoznanstvene sisteme; znanstveno izrazje je v 20. st. utemeljil L. Klages.

Sorodna gesla: fiziognomika | frenologija | govorica | grafologija | Klages, Ludwig | Lavater, Johann Kaspar | neverbalna komunikacija | univerzalije
2. jezikoslovje: nasprotno od vsebine: zunanja/glasovna stran (slušno ali vidno zaznavnega) jezikovnega znamenja; v nasprotju s konkretnim izrekom; zaključena, smiselna enota komunikacije na ravni govora (parole) označuje izraz enote (morfeme, besede, stavke) na ravni jezika (langue).

Sorodna gesla: F. de Saussure
3. matematika: skupek členov (simbolov, števil), ki so povezani s simboli za matematične operacije (npr. +, –, ·, :).

Sorodna gesla: računski znaki


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek