indukcija [latinsko, ‘navajanje’], 1. logika:znanstvena in filozofska metoda, ki iz posameznih primerov sklepa na splošno zakonitost. Poznamo več vrst postopkov indukcije. Absolutno veljavnost imajo induktivni zakoni le, če upoštevamo vsa posamezna dejstva (popolna indukcija); matematična indukcija kot posebna vrsta indukcije pomeni sklepanje na podlagi n na n + 1; nasprotno dedukcija.
Sorodna gesla: interlevkini | porod4. biologija:vpliv kemičnih snovi (indukcijske molekule) ali sevanja na žive celice. Naravna indukcija je mdr. tudi med razvojem zarodka: nekatere celice ali skupine celic (organizatorji) izločajo indukcijske molekule, ki vplivajo na sosednje celice in njihov razvoj usmerijo v razvoj določenega tkiva oz. organa. Pri umetni indukciji, npr. z UV-sevanjem, rentgenskim sevanjem ali kemičnimi snovmi (npr. formaldehid), lahko povzročimo mutacije v kromosomih. Z indukcijo se temperentni bakteriofagi spremenijo v virulentne. – Indukcija sinteze encimov: začetek sinteze encima v celici sproži molekula (induktor). Ta inaktivira molekulo represorja, ki je vezana na operator, in tako se lahko začne prepisovanje mRNK (RNK) za encim, čigar sintezo uravanava operator.
Dostopnost