Lacan [lakán], Jacques (Marie), francoski psihoanalitik, *13.4.1901 Pariz, †9.9.1981 prav tam; zavzemal se je za filozofsko utemeljeno obnovo psihoanalize; ves čas delovanja je izpopolnjeval svoj nauk in ga povezoval z različnimi področji (od slikarstva do matematike). Njegove začetke opredeljujeta gesli »vrnitve k Freudu«, torej iskanje izvirnega nauka izumitelja psihoanalize (spor z mednarodnim psihoanalitskim združenjem), in »nezavedno je strukturirano kot govorica«. V zgodnji študiji t. i. zrcalnega stadija govori o načinu prepoznavanja subjekta. Subjekt zgreši svojo imaginarno identifikacijo prav na podlagi spodletele simbolne identifikacije z Drugim. Pozneje je Lacan poleg binarne dvojice simbolno-imaginarno vpeljal še red realnega, za psihoanalizo polje užitka. Tu »označevalec vedno zastopa drugega označevalca«, eden od njiju serijo hkrati tudi preči kot (veliki) Drugi. Lacan je v svojem zadnjem obdobju, v 70. letih, izhajal iz postavke, da »veliki Drugi ne obstaja«. Poskušal je opredeliti red užitka na sebi, ki je v diskurzu psihoanalize a priori nemogoč: ni dominantnega označevalca, ki bi določal subjektu užitek, tudi Ojdipov kompleks, osnovni zakon psihoanalize, je zgolj mit. Njegova provokativna predavanja, ki jih je še posebej v zadnjih letih začinil z motečim, svojevrstnim žargonom, so polna paradoksov in še vedno uganka. Smer: lacanovstvo.
Dela: Spisi (Ecrits, 1966; sl. 1994, izbor), Štirje temeljni koncepti psihoanalize (Le séminaire, livre XI: Les quatre concepts fondamentaux de la psychanalyse, 1973; sl. 1980), Še (Le séminaire, livre XX: Encore, 1975; sl. 1985), Etika psihoanalize (Le séminaire, livre VII: L'éthique de la psychanalyse, 1986; sl. 1988).
Dostopnost