osvobodilne vojne, evropske koalicijske vojne (1813–15) proti Napoleonu I. po propadu »velike armade«. Med pruskim generalom Yorckom in Rusijo podpisana konvencija v Tauragėju (30.12.1812) je v Prusiji sprožila splošno ljudsko vstajo; prevevala jo je vera v narodno enotnost in svobodo. Na prigovarjanje političnih in vojaških svetovalcev je pruski kralj 17.3.1813 objavil razglas Mojemu ljudstvu, uvedel železni križec in ukazal nabor deželne brambe ter prostovoljnega ostrostrelnega korpusa. Kljub zmagi pri Groß-Görschnu in Budišinu je Napoleon 4.6.1813 v Poischwitzu sklenil premirje. Med ustavitvijo ognja se je rusko-pruska aliansa z vstopom Avstrije, Velike Britanije in Švedske razširila na evropsko koalicijo. Vrhovni poveljnik zavezniških sil je postal feldmaršal knez K. Ph. Schwarzenberg. Po porazih njegovih generalov pri Großbeernu, na Katzbachu, pri Kulmu, Nollendorfu in Dennewitzu je bil Napoleon odločilno premagan v bitki narodov pri Leipzigu (16.–19.10.1813). Države Renske zveze so prestopile k zaveznikom; ti so 31.3.1814 vkorakali v Pariz. Napoleon je bil izgnan na Elbo. Po prvem pariškem miru (30.5.1814) je bila Francija spet burbonska kraljevina z mejami iz 1792. 1.3.1815 se je Napoleon vrnil v Francijo. Zavezniki so takoj spet začeli boj proti njemu. Po zmagi pri Lignyju (16.6.1815) je Napoleona pri Waterlooju premagala zavezniška armada pod A. Wellingtonom (18.6.1815) in G. L. Blücherjem. 7.7.1815 je padel Pariz, Napoleon pa izgnan na otok Sveta Helena. Drugi pariški mir (20.11.1815) je Franciji zarisal nove meje (glede na položaj iz 1790) in ji določil vojno odškodnino 700 mln. frankov. Po dunajskem kongresu (na njem je bila sprejeta nova evropska ureditev) je upanje nemških domoljubov o narodni enotnosti ostalo neizpolnjeno. Prav tako so zmagoviti monarhi razočarali svoje narode, ki so pričakovali svobodnejšo notranjo ureditev.
Dostopnost