Termania - Veliki splošni leksikon

Japonska (kitajsko jin pun, ‘sončni vzhod, dežela vzhajajočega sonca’, uradno ime Nihon Koku), otoška država v v. Aziji, štirje večji otoki, Honšu, Hokaido, Kjušu in Šikoku, in več kot 3900 manjših, med njimi otoška veriga Ryukyu, j. ležeče skupine Daito, Bonin, Vulkanski otoki in številni posamezni otoki v sz. Tihem oceanu. Japonska zahteva vrnitev j. Kurilskih otokov, ki jih je 1945 zavzela ZSSR.

časovni pas	japonski čas (srednjeevropski čas + 8 ur)
površina	377.829 km2, SV–JZ 3000 km, V–Z 300 km
prebivalstvo	126,6 mln., 335 preb./km2, letna rast 0,4 %, življenjska doba 79 let
glavno mesto	Tokio, 8,3 mln. preb., na vzhodni obali največjega otoka Honšu, ob izlivu reke Sumida Gawa v Tokijski zaliv
upravna razdelitev	9 regij, razdeljenih na 47 provinc, med njimi območje glavnega mesta Tokio, mestni območji Kjoto in Osaka ter otok Hokaido
članstvo v organizacijah	OZN (od 1956), OECD, APEC, Načrt iz Kolomba, status opazovalke pri OAS
uradni jezik	japonski
denarna enota	jen (oznaka JPY)

Naravne razmere
Otoška država v Tihem oceanu pred vzhodnoazijsko obalo; njen mogočni lok se razteza od ruskega otoka Sahalin do j. konice Korejskega polotoka, drugi lok, ki ga tvori otočje Ryukyu, pa sega do Tajvana; otoška loka ločita od azijske celine Japonsko in Vzhodnokitajsko morje. Japonski otoki so vrhovi gorske verige, ki se dviga iz morske globine 4000 m in doseže z ognjeniškim stožcem gore Fudži višino 3776 m nad morjem. Še vedno živi tektonski procesi se izražajo v močnem ognjeniškem delovanju. Od 250 ognjenikov jih je delujočih pribl. 60; drugi spremljajoči pojavi so pogosti potresi (močan potres 1923 je v Tokiu in Yokohami zahteval 150.000 žrtev, potres 1995 je prizadel okolico Kōbeja) in številni termalni vrelci. Potresi na morskem dnu na tem območju povzročajo izredno visoke plimske valove (cunami), ki ogrožajo obalo. Približno dve tretjini skupne površine Japonske je hribovite ali gorate; za razgibano pokrajino je značilno veliko majhnih dolin in kotlin. Večji nižavji sta samo na območju Tokia (kotlina Kanto) in Nagoye. Ob močno razčlenjeni obali ponekod pridobivajo nova zemljišča s polderji. Kratke, pogosto zelo vodnate reke niso primerne za plovbo, ampak za namakanje polj. Zaradi izrazite podolgovate oblike in reliefnih razlik je podnebje v Japonski zelo neenotno; na to vplivajo tudi razl. morski tokovi (na sv. obalah hladni Ojašio, na jv. topli Kurošio). Tako na S prevladuje hladnejše podnebje z mrzlimi zimami z veliko snega, na J pa subtropsko monsunsko podnebje. Obilne padavine prinaša predvsem tihooceanski strani poletni monsun, z. obali pa zimski. Količina padavin (na leto povprečno več kot 1000 mm) narašča od S proti Japonski. Poletna temperatura je v vsej državi dokaj izenačena, zimska pa je na J (povprečno 7 °C) izrazito višja kot na S (povprečno –9 °C). Poleti in jeseni so pogosti tajfuni, posebej na JV. Podnebje omogoča bujno in razl. rastje. Na skoraj dveh tretjinah celotne površine je gozd. Na otočju Ryukyu na J uspevajo zimzeleni tropski deževni gozd, palme in mangrove; za večje otoke na J so značilni zimzeleni listavci (predvsem razl. vrste hrasta, lovor) in ponekod hitro rastoči bambus; otoke na S in višja območja pokrivata mešani in iglasti gozd (jelša, breza, smreka, jelka, japonska cedra in cipresa), sledijo grmovje, pritlikavo rastje in gorski travniki. Več naravnih parkov.

Prebivalstvo
Japonci so razmeroma homogena etnična skupina; so potomci nekdanjih priseljencev iz Koreje, Mandžurije in Kitajske. Predvsem na Hokaidu živi še nekaj tisoč pripadnikov paleoaziatskih staroselcev (Ainujci). Med tujci (le 1 %) je največ Korejcev in Kitajcev. Japonska spada med najgosteje poseljene države na svetu. Zaradi nagle rasti prebivalstva se je od konca 19. st. veliko Japoncev izselilo, najprej v Severno in Južno Ameriko in na Havaje, pozneje na Tajvan, v Korejo in Mandžurijo. Od 50. let se je rast prebivalstva občutno zmanjšala; zaradi gospodarskega razcveta izseljevanja danes skoraj ni. Ker gorata območja niso primerna za poselitev, živi večina prebivalcev v redkih nižavjih in dolinah. Najgosteje poseljeni sta tihooceanska obala Honšuja in s. obala Kjušuja, predvsem kotlina Kanto s središčem Tokio, nižavje v okolici Nagoye, depresija jezera Biwa in ravnina okrog Kjota in Osake. Razen Sappora je na tem območju vseh drugih deset japonskih milijonskih mest. Tri četrtine vseh Japoncev živi v mestih. Najpomembnejši verstvi sta šintoizem in budizem, pripada jima ok. 80 % prebivalcev; skoraj 2 mln. Japoncev je kristjanov. 1945 so izvedli reformo izobraževanja po ameriškem zgledu. Šestletni osnovni in triletni srednji šoli sledi triletna študijsko ali poklicno usmerjena gimnazija. Veliko višjih in večina visokih šol je zasebnih; šolnina za študij je izredno visoka. V državi je več kot 450 visokih šol, med temi priznane univerze Todai, Hitotsubashi, Keio in Waseda (vse v Tokiu). Za Japonce je temeljni problem njihovega duhovnega življenja usklajevati odpiranje v svet, posebej na Zahod, z zvestobo tradicionalni kulturi.

Državna ureditev
Po ustavi iz 1947 je Japonska demokratična parlamentarna monarhija. Najvišji državni poglavar je cesar (teno), ki so ga prej častili kot boga, danes pa je simbol državne enotnosti in opravlja le reprezentančne naloge. Zakonodajna oblast je dvodomni parlament; 511 članov poslanske zbornice izbirajo volilci vsaka štiri leta, mandat 252 članov svetov (večinoma predstavniki provinc) je šestleten, vsako tretje leto se zamenja polovica članov. Najmočnejša stranka imenuje predsednika vlade, ki je s svojim kabinetom odgovoren parlamentu. Pri oblikovanju sodne oblasti so izhajali predvsem iz nemškega, francoskega in angloameriškega prava. Vrhovno sodišče ima sedež v Tokiu. Samoobrambne oborožene sile države sestavljajo prostovoljci; 9. člen ustave prepoveduje vojno kot način reševanja mednarodnih sporov.

Gospodarstvo
Japonska je v zadnjih desetletjih doživela pravi gospodarski razcvet in danes spada med vodilne svetovne industrijske in trgovske države. Pribl. 8 % vseh zaposlenih dela v kmetijstvu. Obdelovalna zemljišča (le 15 % celotne površine) intenzivno obdelujejo s sodobnimi stroji in mineralnimi gnojili. Na več kot polovici teh površin pridelujejo riž (delno terasasto pridelovanje); poleg tega pšenico, ječmen, krompir, sladkorno peso, zelenjavo in sadje. Za Japonsko so značilni tudi gojenje sviloprejke, nasadi čaja in tobaka, na J tropski sadeži in kafrovec. Temelj prehrane so riž in ribe. Kot vodilna svetovna ribiška država ima ribiške ladje v vseh svetovnih morjih. Kljub mednarodni prepovedi še vedno lovijo kite. Na obalnem območju je razširjeno gojenje morskih živali z akvakulturo (predvsem kozic in ostrig). Pomembna panoga je tudi gojenje školjk bisernic. Nasprotno pa je živinoreja (prašičereja, perutninarstvo) manj razvita, predvsem zaradi pomanjkanja primernih pašnikov; krmila in številna živila morajo uvažati. Tudi gozdarstvo samo delno pokriva potrebe države. Večino industrijskih in energetskih rudnin uvažajo. Najpomembnejše industrijske panoge so železarstvo, jeklarstvo, industrija barvnih kovin, proizvodnja strojev, motornih vozil, letal in ladij, finomehanična, optična, elektroindustrija, elektronska industrija z računalništvom, kemijska industrija, proizvodnja umetnih snovi in vlaken, tekstila, papirja, cementa in porcelana, živilska industrija in industrija nasladil. Industrijska središča so gosto poseljena območja okrog Tokia, Yokohame, Osake, Kōbeja, Nagoye in Kitakyūshūja. Poleg notranjega trga je za japonsko gospodarsko pomembna tudi zunanja trgovina. Izvažajo predvsem vse vrste strojev, motorna vozila, ladje, elektrotehnične, elektronske in optične izdelke. Trgujejo največ z ZDA in državami EU, vse več pa tudi z azijskimi in južnoameriškimi državami. Japonska ima tudi visoko razvit prometni sistem. Gospodarska središča povezujejo hitre ceste in železnice. 1964 so odprli prvo progo za hitre vlake (šinkansen), zdaj je teh prog že več, vse pa se začenjajo v Tokiu. Kljub temu so še vedno velik problem množice ljudi, ki se vsak dan vozijo na delo v milijonska mesta. Izredno močno trgovsko ladjevje ima pomembno vlogo pri prevozu blaga doma in v trgovanju s tujino. Glavna obmorska pristanišča so Yokohama, Kōbe in Nagoya, najpomembnejši mednarodni letališči sta tokijsko in osaško. Živahen turizem.
V 90. letih je prišlo do gospodarske krize. Zaradi trdnosti jena so bile obrestne mere zelo nizke, visoke cene zemljišč pa so sprožile množično jemanje posojil. Ko je kapitala zmanjkalo, je vlada uvedla višje obrestne mere, vendar ljudje posojil niso mogli vračati, zato je propadlo veliko bank. Razmere so se začele izboljševati konec 90. let. Prebivalstva zaradi tradicionalno visokih prihrankov kriza, ki je vplivala na vso Azijo, ni bistveno prizadela.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001)	4302,4 mlr. USD, 34.010 USD na prebivalca
delež po panogah (2000, ocena)	kmetijstvo 2 %, industrija 36 %, storitvene dejavnosti 62 %
uvoz (2001, ocena)	331,6 mlr. USD
izvoz (2001, ocena)	404,6 mlr. USD

Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek