humanizem [latinsko], obravnavanje antike kot utelešenja popolnega človeštva, za katerega so menili, da ga je mogoče doseči z omiko, in sicer z antično književnostjo, ki jim je bila za zgled (humaniora). V ožjem pomenu je humanizem literarno in duhovno prisvajanje antike, ki je trajalo 14.–16. st. kot spremljajoči pojav renesanse. Izvorno je humanizem italijansko gibanje, ki si je prizadevalo za formalno prilagoditev klasične latinske književnosti (zlasti Cicerona), vendar se je posvečalo tudi antičnim vsebinam in se razširilo skoraj po vsej Evropi. Italijanski humanisti so se kmalu imeli za potomce Rimljanov (C. di Rienzo) in si vse bolj prizadevali za osvoboditev izpod jarma tradicionalnega srednjeveškega reda. Oboževanje antike je humaniste privedlo predvsem k literarnim virom. Z znanstveno vestnostjo so iskali, zbirali in izdajali stare rokopise. Filološka vnema se ni ustavila niti pred tekstno kritiko Svetega pisma in Konstantinovo darilno listino (L. Valla). Ko so se italijanski humanisti po združitvenem koncilu Ferrare in Firenc (1438–39; baselski koncil), zlasti pa po padcu Carigrada (1453), povezali z bizantinskimi učenjaki, so svojo pozornost usmerili tudi na grški in hebrejski jezik in književnost (od 1476 so na pariški univerzi poučevali grščino in hebrejščino). Aristotela, ki je v sholastični tradiciji zaznamoval srednjeveško mišljenje, so iz teh, zdaj dostopnih virov na novo razlagali; hkrati se je okrepilo tudi novoplatonistično gibanje (M. Ficino). Središča italijanskega humanizma so bila Firence Medičejcev, papeški Rim (Aleksander VI.), Benetke, knežji dvori Verone, Ferrare, Urbina, Mantue, Neaplja in univerze. Naveličanost zaradi okorelega sholastičnega pouka na univerzi je k humanistom, ki so se tam sicer le s težavo uveljavljali (praviloma samo kot učitelji poezije), pripeljala številne študente. Ne glede na boj proti puščobni šoli in slabi srednjeveški latinščini je prizadevanje za splošno, od cerkvene avtoritete neodvisno izobrazbo številne humaniste privedlo do ostrega nasprotja s sholastiko. Nemški humanisti 14. st. se o združljivosti antičnega ideala izobrazbe in krščanstva še niso spraševali. Na dvoru Karla IV. v Pragi si je škof in kancler Janez iz Neumarkta prizadeval za oplemenitenje uradniškega jezika, na Nizozemskem pa so laični bratje v svojih latinskih šolah zgledno skrbeli za lepo latinščino. V drugi polovici 15. st. se je humanizem polagoma uveljavil na univerzi in v cesarskih mestih Nürnberg, Augsburg in Straßburg. Ko je humanizem v Nemčiji dohitel italijanski razvoj, so na prehodu v 16. st. začeli preučevati nemško zgodovino (mdr. K. Peutinger) in se polemično soočati z okorelim sholastičnim krščanstvom (Pisma mračnjakovU. von Huttna). Na začetku reformacije se je z erfurtskim humanističnim krogom (U. Zwingli, Ph. Melanchton, U. von Hutten idr.) oblikovala začasna povezava z novim naukom; vendar je bil večini humanistov, med njimi najpomembnejšemu, Erazmu Rotterdamskem, teološki boj tuj (neohumanizem). V slovenskih deželah je bil humanizem najbolj razvit v primorskih mestih, ki so spadala v italijanski kulturni krog. V Kopru je bil rojen eden zgodnejših evropskih humanistov Peter Pavel Vergerij (Vergerius, 1370–1444). Humanistični krog pa se je oblikoval tudi ob tržaškem škofu P. Bonomu. V osrednji Sloveniji imamo manj sledov humanizma: najizrazitejši središči sta dvor celjskih grofov in škofija v Ljubljani (predvsem krog škofa Krištofa Ravbarja). V slovenskih deželah je delovalo ok. 40 šol, vrsta slovenskih humanističnih izobražencev pa je študirala in delovala na tujih univerzah, največ na dunajski univerzi in na dvoru (Tomaž Prelokar – Thomas de Cillia, Jurij Slatkonja idr.); predstavnik humanizma je bil tudi diplomat Ž. Herberstein.
Kratek pregled: humanizem in renesansa V drugi polovici 15. st. se je v Italiji začelo gibanje, katerega cilj je bil osvoboditi človeštvo izpod jarma cerkvene dogmatike. Onstranske ideale srednjega veka so zamenjali novi: tostranskost in človek kot merilo stvari, jasnost in razumljivost, lepota in harmonija. Nov občutek svobode ni spodbujal le človekovega individualnega razvoja, ampak tudi razvoj znanosti in raziskovanja. Pri tem je bila za zgled antika: ponovno naj bi se prebudila, takorekoč ponovno rodila. Vneto so zbirali in preučevali antične avtorje. Na književnem področju govorimo o humanizmu, na področju likovnih umetnosti pa o renesansi. V 15. st. so v Firencah pod vladavino patricijske in bankirske družine Medici ustanovili posnetek platonske Akademije, ki je širila Platonove spise v izvirniku in bila središče humanizma. Arhitektura in slikarstvo sta z umetniki, kot so bili Verrocchio, Ghirlandaio, Botticelli in mladi Michelangelo, dosegla prvi vrh renesanse. Za Leonarda da Vincija (1452–1519), univerzalnega umetnika, raziskovalca in inženirja renesanse, je bila umetnost stvar razuma, atelje je bil zanj neke vrste laboratorij, umetnost pa znanstveno spoznavanje sveta, ne več v službi religije. Krog in kvadrat, temeljni obliki harmonije, po da Vinciju opredeljujeta tudi človekovo postavo; njegov lik je umeril po temeljnih geometrijskih oblikah. Človek je potisnil glavo skozi nebesni svod in za zvezdnim nebesom v univerzumu zagledal stroj, ki vse giblje. To je srednjeveška predstava o harmoniji sfer, ki ji je nato Nikolaj Kopernik podelil povsem nov znanstveni smisel. S Kopernikom se je začela revolucija predstave o svetu, ki je prek Keplerja in Galilea pripeljala do Newtona. V zgodnji renesansi (ok. 1480) so začeli Evropejci zaradi občutka lastne izbranosti ter obsedeni z raziskovanjem in oblastjo »osvajati Zemljo«, ki jim je za ok. 400 let zagotovila vodilno vlogo na vseh morjih in celinah. Revolucija v gospodarstvu je bila prav tako temeljita kot prevrat na vseh drugih življenjskih področjih. Trgovina in bančništvo sta se osvobodila srednjeveških cehovskih vezi in razvila svetovno dinamiko. Pri humanistu Erazmu Rotterdamskem (1469–1536) se je čutna duhovnost zgodnjega humanizma spremenila v čisto intelektualnost. Utelešal je učenjaka, ki razmišlja in deluje le v skladu z razumom. S stališča svetovljanskega intelektualca je v svoji satiri Hvalnica Norosti (1511) kritiziral Cerkev, vendar se je prav tako distanciral od Luthrove reformacije. Neohumanisti in klasicisti so, tako kot že prej renesansa, ok. 1800 antiko spet povzdignili v splošno veljavni kanon. Wilhelm von Humbolt je svoje humanistične cilje uresničil v pruskem šolstvu, ki ga je vodil. Antika, in sicer v svoji tipizirani obliki grštva, je bila zanj najbližja in najboljša pot h klasicističnemu idealu vzgoje tistega časa, k humanosti. Zato velja za utemeljitelja neohumanistične smeri v nemškem izobraževalnem sistemu. Avtor Karl Dickopf
Dostopnost